Se še spomnite svoje prve sobe, svojega prvega sveta, ki je bil čisto vaš, vstop pa je bil dovoljen samo povabljenim in tistim, ki so znali potrkati in vprašati: "A smem vstopiti?"
Moja prva soba je bila v črno-beli kombinaciji in jo imam še sedaj, sicer je bolj ali manj osamljena, le tu in tam obrišem prah, takrat ko me pot zanese domov. Nešteto je zgodb in skrivnosti, ki ostajajo med nama za zaprtimi vrati, z mano je delila vse, vseh dvajset let sanj, veselja, jeze, žalosti, solz, zvokov najljubšega benda, črk in besed obveznega domačega branja, negodovanja ob reševanju ulomkov in zadovoljstva ob uspešnem razvozlanju enačb, seveda je bila deležna tudi kakšnega fizičnega pojava, pa preizkušanja kinetične energije in gravitacijske sile. Brez polepljenih sten, porisanih predalov in pasjih dlak tudi ni šlo. Takšno je pač življenje, dan se začne v tvoji sobi, natančneje v tvoji postelji, ko te prvi sončni žarki pobožajo prav tam, kjer se najbolje počutiš in si najbolj varen.
#181 City Magazine - Nel regno dei bambini di Rivista cittadina
In res se želim prav danes, ko pišem ta uvodnik, vrniti tja in se zaviti v svojo novo posteljnino, ki nosi podobo astronavta (op. p. najdete jo tudi v tokratni izdaji revije City Magazine na strani 9 ali pa na www.snurkbedding.com.
Boste rekli, ali ne bi bila raje skrita in odeta v princesko … ? Ne, ker me vesolje bolj privlači kot roza laki in frfotajoče oblekice. Ah, priznam, da je bila tudi moja omara nekoč hiša za punčke, dokler so le-te še imele dolge lase in moje frizerske (ne)sposobnosti niso prišle preveč do izraza. Potem je vse skupaj postalo dolgočasno, jaz pa prevelika, da bi za rojstni dan dobila še kakšno tovrstno umetno lepotico. Projekt hiše za punčke je tako dokončno propadel, nastalo pa je skladišče družabnih iger, tenis loparja, predrtih žog, plišastih medvedkov in CD-jev. In kako je videti danes?
Predali se že težko odpirajo, omare so polne zvezkov in knjig, spominkov, porumenelih fotografij in posušenih flomastrov. Klasična, lepa, funkcionalna in še vedno moja. Mogoče ji prav kmalu pričaram kakšno novo podobo, saj je dandanes na voljo ogromno spletnih strani, ki ponujajo take ali drugačne ideje, kako opremiti otroško sobo. Včasih sem si iz raznih revij celo izrezovala izseke, kako naj bi izgledala moja idealna soba, sedaj pa je na voljo ogromno virtualnih notranjih oblikovalcev oziroma aplikacij, ki ti v digitalnem svetu pomagajo sestaviti vse, kar si poželiš. Nešteto dizajnerskih spletnih portalov in revij širi tvojo domišljijo in polni glavo z idejami, ki ti včasih niso prišle na misel niti v sanjah, kaj šele pri belem dnevu. Razni novi materiali ponujajo zmožnost brezmejnih oblik, udobnosti in vizualne simpatičnosti, da otroške sobice lahko postanejo pravi mali tematski park, od piratskih ladij, sveta žuželk in dinozavrov, podvodnega raja, dirkališča formule 1, pa do sveta zombijev ali princeskinega gradu, vilinskega gozda ali celo vesolja. Včasih je bilo opremljanje sobe stvar improvizacije in domišljije, sedaj je stvar trenutnega navdiha in izbire, kako popestriti otroški svet.
Je potemtakem danes otrok manj kreativen v razvoju in bolj iznajdljiv v iskanju tistega pravega cilja? Niti ne, v poplavi informacij in materialnih dobrin je najbrž potrebno še bolj razviti tisto žilico, ki ti narekuje oblikovanje lastnega “jaza”, navsezadnje bo mala damica v roza sobico hitro vnesla kakšno rolko, umazane flipflopke in narisala raketo na steno, ki jo bo poprej pobarvala v črno ter dodala še kakšno zvezdico, ki se ponoči sveti. Ne jezite se, to je pač njen svet, njen otroški svet._
