Il tuo soggiorno studio a Lubiana è durato più del previsto a causa dei tuoi numerosi hobby? In una vita in cui tutto è previsto, compreso ciò che non è previsto, è difficile dire che il soggiorno prolungato a Lubiana (leggi: tempo di studio) sia stato dovuto a cose che...
Je zaradi tvojih mnogih hobijev študijsko bivanje v Ljubljani trajalo dlje kot predvideno?
V življenju, v katerem je vse predvideno, vključno s tem, kar ni predvideno, je težko reči, da je bilo podaljšano bivanje v Ljubljani (beri: čas študija) zaradi stvari, ki mi polnijo življenje, nepredvideno. Drži pa, da je trajalo kakšno leto in pol dlje, kot je to predvideno v študijskem programu. Fakulteta stoji še danes, veter pa poneha, sneg skopni, ideje in koncerti bežijo, … Kako pa danes združiš svoje hobije s tako resno in odgovorno službo?
Na srečo ne delam v tovarni, kjer bi moral žigosati kartico ob 8.00 in 16.30. Res pa je, da je včasih zaradi neodložljivih opravkov potrebno določeno stvar enostavno izpustiti. Vsega naenkrat pač ne moreš početi, zato včasih kolebam med različnimi hobiji, pri katerih pa, če je le možnost, definitivno zmaga surfanje. Tudi glede dopusta se je mogoče s šefom lepo dogovoriti in uskladiti, kar konec koncev pripomore k lažjemu usklajevanju terminov.
Živiš različne življenjske sloge. Imaš zato tri različne garderobe?
Pravzaprav vsaj tri, če upoštevamo še neoprensko obleko za surfanje.
Si tudi pevec skupine Curse of Instinct. Kako te je pot zanesla v bend? Je to način, kako sprostiš svojo energijo in izraziš svoja čustva?
Že od osnovne šole se potikam po različnih skupinah. Curse of Instinct obstaja že dobrih osem let z enostavnim razlogom ustvarjati glasbo, ki ti je všeč, in to zaradi lastnega zadovoljstva. Seveda gre pri tem prav tako za sproščanje energije, sočasno pa tudi za prejemanje le-te, izražanje čustev, mnenj, pogledov na svet, sklepanje prijateljstev in spoznavanje “narave in družbe”.
Kdaj in kje si prvič prišel v stik s snowboardanjem?
Leta 1992 sva s sestro na Eurosportu gledala borderski film Critical Condition z največjimi legendami takratnega snowboarderskega sveta. Potem je prišel dedek Mraz malo predčasno z novo desko v košari – šlo je za “Crazy Banano”, ki je vse prej kot primerna deska za učenje, ampak je bilo to dovolj za odvisnost od tega športa. Od takrat se je v tej zvezi zgodilo že marsikaj. Ogromno prijateljev sem spoznal prav preko bordanja. Seveda moram izpostaviti tudi veselje ob zmagah na različnih tekmah, žalost ob porazih, pa tudi poškodbe in operacije, v zadnjih letih pa predvsem učenje mladih freestylerjev.
Čez zimo vse vikende preživiš na Pohorju kot učitelj bordanja. Kako ob tako stresnem poklicu še najdeš potrpljenje za delo z otroki?
Če me ne bi veselilo, tega zagotovo ne bi počel. Z veseljem gledam, kako otroci napredujejo v svoji vožnji, se učijo novih trikov, konec koncev pa sem tudi sam (vsaj po srcu) še vedno otrok, zato se z njimi prav dobro razumem (smeh).
Si ob učenju zaželiš, da bi tudi sam imel otroke, ali zgolj prenašaš ljubezen do bordanja na ostale?
Ne, nisem še tako daleč. Gre enostavno za uživanje v športu in spremljanju otrok, ki jih bordanje prav tako prevzame in v njem uživajo.
Podobno vprašanje: kako si spoznal windsurfanje? Ti to predstavlja hrano za dušo ali le še eno obveznost?
Za to so “krivi” moji straši, saj so naju s sestro že kot otroka prevažali zadaj na deskah, takoj pa, ko sem lahko dvignil jadro (to je bilo nekako v prvem razredu osnovne šole), sem dalje odjadral sam. Mislim, da imam obveznosti že dovolj in čim bi windsurfanje občutil kot obveznost, se tega zagotovo ne bi šel več. Seveda pa je malo verjetno, da bi se to zgodilo. Hrana za dušo – zanimiva prispodoba. Ob pogledu na lansko sezono bi verjetno umrl od lakote, zato upam, da letos ne bo preveč krulilo po želodcu (smeh).
Kot strasten windsurfer že od nekdaj veliko potuješ. Kje te lahko srečamo na vodi?
Prav veliko res ne potujem – vsaj ne toliko, kolikor bi si želel. Včasih smo se predvsem iz finančnih razlogov vozili na bližnje “spote” na slovenskem in hrvaškem primorju ter na Neusiedlersee blizu Dunaja. Zdaj, če je možnost, poleg tega odletim( o) na Kanarske otoke, v Grčijo, na Karibe. Seveda ne smemo zanemariti lokalne gramoznice v Hočah ali po domače “Šodrce”.
Marsikdo bi te označil kot nenavadnega nomada. Kako ti uspe združiti vse to? Ali se moraš zaradi vseh interesnih dejavnosti čemu odrekati?
Odrekam se predvsem gledanju španskih nadaljevank … hehe, saj me razumeš. Drugače se stvari enostavno združijo. Težko je planirati vnaprej, zato se prepustiš in vidiš, kaj bo – če zapiha na morju, se usedeš v avto in greš na morje; če imaš koncert ali turnejo, se usedeš v kombi in se pelješ kamorkoli je pač potrebno; ko moraš v službo, moraš v službo; ko imaš vaje z bendom, greš na vaje; če si doma in je lepo vreme, greš na kolo, bord, plezat, …, je pa res, da prepogosto zmanjka časa še za katero stvar, sploh če se želiš čim večkrat videti z dekletom ali iti s prijatelji na pijačo, v kino ali pa preživeti umirjeno nedeljo z bližnjimi.
Ko najdeš čas, kam pelješ dekle na dobro večerjo?
To je odvisno tudi od nje. Če je kakšna posebna priložnost, gre moj glas kitajski restavraciji, vendar ga ni čez družinsko pico na kakšnem pomolu po dobri “surfariji”.
Kam te zanese pot, če na tvojem urniku ni nič od zgoraj naštetega?
Pogosto grem s kolesom po Pohorju in okoliških hribih, v zadnjem času sem začel spet prosto plezati in če me le kdo vzame zraven, me pot zanese na kakšno naravno ali umetno steno.
Kako si bodo sledile tvoje obveznosti v naslednjih dveh mesecih? Ali te čaka pomembna obravnava, kdaj se zaključi borderska sezona, kdaj začne surfarska? Kje te lahko vidimo z bendom?
Zagotovo bom čez teden v službi in tam počel vse, kar spada zraven. Kar se tiče borderske sezone, se bo ta klavrno končala prej kot pričakovano, razen če pade še kaj pršiča. Surfati bi tudi počasi že lahko začel, običajno se sezona praktično sploh ni končala, letos pa po dolgem času nizam najdaljšo surfarsko pavzo. Konec februarja oz. v začetku marca grem za dva tedna sicer nekam na toplo, a še ne vem natančno, kam. Z bendom trenutno delamo nov material za naslednji album, tako da s koncerti pričnemo konec marca v naši ožji in širši domovini (Slovenija in EU). Nekje vmes se grem ponovno tetovirat, upam, da tudi kaj plezat, mogoče še kaj posnet v studio, na pijačo s čim več prijatelji ali celo v kino.
