V sodobnem svetu, v katerem se vse odvija strašno hitro, nenehno hodimo po robu propada, poskušamo uresničiti svoje sanje, hkrati pa ohranjati razum in stabilnost, da ne pregorimo.
In ves čas smo v nevarnosti, da se nam zgodi prav to. V boju za dosežke smo ves čas napeti, saj želimo – zmagati.
V tem boju je največji sovražnik čas in ga ne moremo premagati. Nenehno se nam izmika in nas še bolj priganja, da se poskušamo čim bolj pametno organizirati, si postaviti prioritete, biti produktivni. In, upamo, da nam uspe izkoristiti vsaj malo izmuzljivega časa, da se sprostimo in začutimo malo miru.
A tudi v tistem miru nismo mirni, ker se nam zdi, da izgubljamo čas. Čutimo krivdo, da počivamo, namesto da bi naredili nekaj koristnega.
Ena izmed najzahtevnejših stvari je, da se naučimo, kako prenehati polniti svoje dneve s stvarmi, ki nas ne izpolnjujejo.
Resnica je, da ne glede na to, v kateri življenjski fazi se trenutno nahajamo, nam ni treba narediti vsega. Ni nam potrebno vsega razumeti ali načrtovati. Ni nam treba doseči vsega in imeti vse. V redu je, če ne vemo, kam nas pelje karierna pot ali kaj točno želimo početi.
Ciljev ne bomo dosegli prej, če se nam mudi, saj se premiki zgodijo takrat, ko smo nanje pripravljeni. Sprejeti moramo, da se dinamika življenja in razvoja premika po nekem načrtu, ki sploh ne upošteva naših ambicij ali strahov.
Čas zmaga v vsakem boju, zato nima smisla, da se borimo v teh bitkah.
Ne hitimo, saj hitenje stvari ne pospeši, prinaša le stres in izgorelost. Dovolj je, da ostanemo na poti in se potrudimo, da naredimo pravo stvar v trenutku, ko nekaj naredimo.
Dogodki se bodo zgodili, življenje vam bo prineslo počitek, nekaj zaradi česar bomo morali upočasniti.
Pojdimo počasi in čutimo vse občutke, ki smo jih potlačili nekje na poti, in poslušajmo brnenje misli, pred katerimi smo bežali.
Upočasnimo, preden nas življenjski dogodki v to prisilijo. Živimo v svojem tempu, saj je potovanje samo naše in lahko potujemo počasneje kot drugi.
Dovoljeno nam je, da uživamo v potovanju, in da včasih ne naredimo ničesar, razen da uživamo v potovanju, tudi če se ne premikamo.
Potrebno je veliko poguma, da vsak dan globoko dihaš, ponoči mirno spiš, da si prisoten v tem, kar se trenutno dogaja.
