Miklavžev dan ali praznik svetega Miklavža se praznuje 6. decembra in označuje obletnico smrti katoliškega svetnika iz tretjega stoletja. Miklavževanje je star običaj, ki je na Slovenskem zakoreninjen že skoraj 200 let.
Sveti Nikolaj – Miklavž, katerega ime v grščini pomeni zmaga ljudstva, je dobri mož z belo brado, palico in oblečen v zlata škofovska oblačila. Njegov lik temelji na pravi zgodovinski osebnosti, znani po svojih dobrih delih in solidarnosti.
Nikolaj naj bi se rodil okoli leta 240 v bogati družini. Po smrti staršev je vse premoženje razdelil med revne. Ljudje so ga zato opisovali kot dobrotnika in zavetnika revnih. Za duhovnika ga je navdušil njegov stric, s katerim je odraščal. Po smrti – 6. decembra, je Nikolaj – Miklavž zaradi svoje dobrodelnosti postal legenda, ki je prerasla v tradicijo, kot jo poznamo danes.
Ta sveti mož je postal zavetnik revežev in otrok, saj jih še danes kot sodnik razvršča na poredne in pridne. V spremstvu parkljev in angelčkov otrokom nosi skromna darila. Miklavž prinaša darila v noči iz 5. na 6. december, vsako leto na isti datum.
Njegovi najbolj glasni spremljevalci so parklji, ki so utelešenje zla. Ti naj bi bili v poganskih časih duhovi umrlih. Vračali naj bi se med ljudi in preverjali svoje prednike ali delujejo dobro ali slabo. Gre za bitja grozljivega videza, ki pri otrocih ter tudi odraslih vzbujajo strah. Njihova naloga pa je enaka kot v preteklosti: prestrašiti otroke, da bi bili bolj pridni in ubogljivi. Angeli pa so simbol dobrega.
Prihod Miklavža vzbudi v nas nostalgijo za otroštvom. Tudi današnjim generacijam ta praznik pomeni pričakovanje, razpoloženje in strah, ki ga sproža rožljanje verig, kar pomeni, da se je vse dobro izteklo in smo bili v tem letu pridni.
