Se ti je že kdaj zgodilo, da si imel nekaj res dobrega, pa si kljub temu iskal nekaj boljšega? Ali se kdaj počutiš, kot da ne znaš ceniti tistega, kar že imaš? Kaj, če bi namesto nenehnega iskanja nečesa novega in boljšega raje zaščitili, ljubili in razumeli tisto, kar že imamo?
V življenju se pogosto znajdemo v situacijah, ko se sprašujemo, ali je tisto, kar imamo, dovolj. V dobi, kjer je vse na dosegu roke in kjer nam družba neprestano vsiljuje idejo, da si moramo prizadevati za več, več in še več, se včasih znajdem v precepu.
Je tisto, kar imam, res tisto, kar potrebujem?
Je dovolj dobro? Ali obstaja tam zunaj nekaj boljšega, nekaj večjega, nekaj, kar bi mi prineslo še več sreče?
Vse prevečkrat nas zanese hrepenenje po tem, kar bi lahko imeli, namesto da bi se osredotočili na to, kar imamo. Živimo v svetu, kjer nas nenehno bombardirajo s podobami popolnosti – popolnih teles, popolnih domov, popolnih odnosov. Zdi se, kot da vsi drugi živijo življenje, ki je za stopničko ali dve nad našim.
In tu se pojavi tisti majhen dvom, ki me nagovarja, da bi lahko dosegla več, imela več, bila več.
Ampak potem se spomnim, da ni vse zlato, kar se sveti. Tolikokrat sem že spoznala, da tisto, kar na prvi pogled izgleda bleščeče in privlačno, pogosto ni nič drugega kot iluzija. Resnična vrednost se pogosto skriva v preprostih stvareh, ki so že prisotne v našem življenju. Seveda je normalno, da si želimo napredovati, da stremimo k boljšemu.
Ampak kaj je resnično boljše?
Kaj pa če to, kar imamo zdaj, ni samo dobro, ampak najboljše? Kaj pa če iskanje nečesa večjega pomeni, da boste izgubili tisto, kar je resnično dragoceno?
Spomnim se trenutkov v življenju, ko sem sledila tej slepi želji po več. Ko sem bila prepričana, da obstaja nekaj boljšega, in sem zato zapustila tisto, kar sem imela. In kaj sem na koncu ugotovila? Da sem izgubila nekaj, kar sem prej imela za samoumevno, nekaj, kar sem cenila šele takrat, ko je bilo že prepozno.
Spoznala sem, da ni potrebno vedno hlepeti po več
Da se lahko ustavim, zadiham in pogledam okoli sebe. Pogledam na svoje življenje, na vse tiste majhne stvari, ki jih vsakodnevno jemljem za samoumevne – toplo posteljo, v kateri se zbudim, nasmeh ljubljene osebe, skodelico kave, ki jo popijem v miru, smeh prijateljev. Vsak od teh trenutkov je kot majhen zaklad, ki ga pogosto spregledamo v iskanju nečesa večjega.
Vsi smo že slišali rek, da je trava vedno bolj zelena na drugi strani. Ampak resnica je, da je trava najbolj zelena tam, kjer jo zalivamo.
Ne pravim, da se moramo zadovoljiti z manj, da ne smemo sanjati ali si prizadevati za večje cilje. Ampak včasih je potrebno, da se ustavimo in cenimo to, kar že imamo, preden se podamo na pot iskanja nečesa večjega. Kajti resnična sreča ne prihaja iz nenehnega iskanja nečesa boljšega, temveč iz sposobnosti, da prepoznamo in cenimo vrednost tega, kar že imamo.
Ko sem se naučila ustaviti in resnično ceniti tisto, kar imam, sem ugotovila, da je moje življenje veliko bolj polno in bogato, kot sem si kadarkoli mislila.
Naučila sem se, da je sreča stanje duha
Je rezultat tega, da se zavem, da sem že zdaj, tukaj, dovolj.
Ta spoznanja so me pripeljala do tega, da sem začela negovati hvaležnost. Vsak dan se poskušam osredotočiti na stvari, ki jih imam, ne na tiste, ki jih nimam. In ko to počnem, opazim, da se moja percepcija sveta spreminja. Ne čutim več nenehnega pritiska, da bi morala dosegati več ali imeti več. Namesto tega začnem ceniti vsak trenutek, vsak dar, ki mi je bil dan.
Življenje je kratko, prekratko, da bi ga preživela v nenehnem hrepenenju po nečem, kar morda nikoli ne bom imela. Zato sem se odločila, da se bom osredotočila na to, kar imam, in bom v tem našla srečo in zadovoljstvo. Ko imaš nekaj dobrega, ne išči nečesa boljšega. Kajti to, kar imaš, je morda tisto najboljše, kar ti je življenje namenilo.
In ko enkrat prepoznaš to resnico, se v tebi rodi globoko zadovoljstvo. Ne iščeš več nečesa boljšega, ker veš, da je to, kar imaš, že dovolj. Življenje postane polno, izpolnjeno in preprosto – preprosto lepo.
