Ni besed, s katerimi bi lahko opisali bolečino ob izgubi mame. Srce ti krvavi. Bolečina skozi čas in življenje počasi izginja, a občutek praznine v tebi nikoli ne izgine.
Pogrešaš trenutke, vse tiste majhne trenutke, ki si jih imel za samoumevne.
Mama je tvoj vzor.
Je ena izmed najmočnejših in najvzdržljivejših oseb v tvojem življenju. Skrbi zate, kakor nihče drug nikoli ne bo, in vedno je na tvoji strani, ne glede na to, s kakšnimi težavami se spopadaš. Njena ljubezen se ne more primerjati z ničimer. Je resnična, iskrena, večna.
Mama je prva oseba na svetu, s katero si vzpostavil vez.
Ko si se v njenem trebuščku razvijal, si jo občudoval, čutil njeno veselje, strahove, jo poslušal. Rodil si se in postal njen čudež življenja. Njena ljubezen na prvi pogled. Si njena največja ljubezen!
Postala je tvoj zaščitnik, največji občudovalec, oseba, ki te nikoli ni pustila, da bi trpel. Če bi lahko, bi ti odvzela vso bolečino, ki si jo kdaj čutil.
Ko si se rodil, se je za tvojo mamo spremenilo vse.
Spremenil se ji je ves svet. Nikoli si ni mislila, da je sposobna takšne intenzivne ljubezni do drugega živega bitja. In zdaj je ni več. Počutiš se nepopolnega. Nikoli ne boš več popoln. Ne boš več to, kar si bil. Večjo vlogo je igrala mama v tvojem življenju, težje bo sprejeti dejstvo, da je ni več.
Ko je ni več, se ti zdi, da nisi več ista oseba.
Čutiš neopisljivo bolečino, zdi se ti, kakor da se ti je sesul svet. Občutek, da si jo izgubil, je nekaj, česar ne moreš opisati. Ni besed. Nič na svetu te ne more pripraviti na takšno izgubo. Ob tebi je bila ves čas: od prvega vdiha, ob vseh vzponih in padcih. Spodbujala te je. Nikoli te ni obsojala. Njena odsotnost te obdaja z neizmerno bolečino. Solze samo tečejo. Sčasoma se boš zbral in vrnil v tok življenja, vendar nikoli več ne bo tako, kakor je bilo, ko je bila mama še živa.
Nekaj časa bo trajalo, da se boš lahko vrnil.
V nadaljevanje življenja brez nje. V rutino. Verjetno boš potreboval odmor od vseh in vsega. Če si izgubili mamo, je čisto razumljivo, kako se počutiš v tem trenutku, četudi je od izgube minilo že precej časa.
Ne pozabi, ljubila te je z vsem svojim srcem in nikoli si ne bi želela, da bi se počutil tako izgubljenega. Želela bi, da živiš naprej srečno in zdravo življenje.
Da živiš. Da ljubiš. Da si srečen. Da uresničiš svoje sanje.
Potrebuješ čas, da zaceliš svoje rane, izgubo, bolečino, in čeprav nikoli ne bo več tako, kakor je bilo, bo počasi bolje. Nikoli ne boš pozabil nanjo, vedno jo boš nosil v svojem srcu in spominih. In ona bo še vedno pazila nate, poglej v nebo, našel jo boš med zvezdami.
