Zbudim se leta 2035 v svetu, kjer je umetna inteligenca prevzela praktično vsako opravilo, ki smo ga nekoč imenovali »delo«. Od tistega prelomnega leta 2026, ko je AI postala globalno priznano orodje (in malodane družinski član), je šlo vse samo še navzgor – eksponentno navzgor. Rezultat? Danes imam kot urednik več časa kot kadarkoli, ker so se novinarstvo in digitalni mediji do neprepoznavnosti spremenili, marsikje pa kar izginili v pozabo. Moja vloga urednika se je iz »tistega, ki gara pozno v noč ob rokih« prelevila v »tistega, ki zjutraj v pižami usmerja robote in si izmišlja smisel življenja ob kavi«.
Ko me ob 7.00 zjutraj leta 2035 predrami mehak glas mojega hišnega AI-asistenta (ime mu je Albert, ker sem pač želel butlerja z imenom, ki vzbuja zaupanje), se zavem, da je pred menoj še en običajen dan neobičajnih časov. Albert prijazno napove: »Dobro jutro, Jan. Danes je torek, vreme v Ljubljani je sončno, tvoja srčna frekvenca pa idealna za jutranjo kavo. Čas je za vstajanje.« – Seveda, kako galantno. Včasih bi me vrgla pokonci budilka z brnečim BEEP-BEEP, danes pa imam osebno prilagojenega digitalnega strežaja, ki mi nežno recitira statistiko mojega spanca. Jeremy Clarkson bi verjetno pripomnil, da je to čudovito – manjkajo samo še fanfare in robot, ki mi pomoli zajtrk pod nos.
Jutro v letu 2035
Po nekaj minutah lenobnega pretegovanja (ja, tudi v prihodnosti pritiskam dremež – le da zdaj namesto gumba rečem: »Albert, še deset minut,« in AI razume moj smisel za prioritete) se le skobacam iz postelje. Spalnica samodejno odgrne pametne zavese, ki predvajajo digitalni sončni vzhod, češ da bo ambient boljši. V ogledalu v kopalnici me pričaka hologram osebnega trenerja – seveda AI –, ki me že navihano sprašuje: »Koliko sklec bova pa danes, gospod Macarol?« Sarkastično mu odvrnem: »Danes bi raje nič, hvala.« Hologram zavije z očmi (ja, tako napreden je, da me že zna oceniti kot zgubo dneva) in mi dobronamerno svetuje nekaj razgibavanja, preden mi dovoli dostop do prhe. Da, prav ste prebrali: moja pametna kopalnica je programirana tako, da moram najprej malo migati, šele nato sprosti toplo vodo. Kdo bi si mislil – včasih si moral plačevati fitnes, zdaj pa tvoj lastni tuš zahteva členke na tleh.
Končno, dišeč po robotsko nastavljenem šamponu (ki nikoli ne peče v oči, mimogrede), se premaknem v kuhinjo. Tam me že čaka moj osebni kuhinjski robot z imenom Berto. Berto mi z nasmehom (zaslon LED v obliki nasmeška) ponudi zajtrk. Na meniju je danes visokoproteinski veganski frape z okusom borovnic in alg – nekaj, kar naj bi mi po mnenju algoritmov podaljšalo življenje za pet let. »Berto, stari moj,« zavzdihnem, »kje je tisti dober stari dvojni espresso in rogljiček z maslom?« Robot žalostno zapiska: »Jan, veš, da ti je zdravnik-AI prepovedal toliko kave in nasičenih maščob. Predlagam avokadov toast.« Seveda predlaga avokadov toast. V svetu, kjer je AI prevzela kuhalnice, je avokadov toast očitno postal odgovor na vse. Jeremy Clarkson bi zdajle verjetno vrgel toast skozi okno in zahteval angleški zajtrk s slanino. Jaz pa se odločim za kompromis: sklenem skrivni dogovor z Bertom, da mi v frape pretihotapi dvojni odmerek kofeina. Zmagoslavno srknem svojo nenavadno kavno-algasto mešanico in si rečem, da sem vsaj nekaj malega iztržil v tej bitki z robotsko dietno policijo.
Med zajtrkom preletim jutranje »časopise«. Pravzaprav gre za osebni novičarski portal, ki mi ga Albert sproti sestavlja po mojih okusih. Včasih sem kot urednik brskal po kupih člankov in izbiral, kaj je vredno objave. Danes agenti AI storijo vse to v milisekundah – prečešejo globalne novice, jih povzamejo, prevedejo v slovenščino in celo prilagodijo tonu, za katerega vedo, da mi je pri srcu. Tako me med grizljanjem toasta (z dodatkom masla, ki sem ga ukradel iz hladilnika, preden me Albert zaloti) doleti novica, ki jo je City Magazine AI ravnokar izdal: »Robotika osvojila Luno: na mesečevem površju odprli prvi AI bar s pogledom na Zemljo.« Spijem požirek kave in se namuznem – včasih so novinarji sanjali o takih zgodbicah, zdaj pa jih piše AI, in to bolje, kot bi jih večina izmed nas. Malo cinično pomislim, da bi lahko mirno še ležal v postelji, pa bralci sploh ne bi opazili, da me ni v službi. Pravzaprav nihče ni zares v službi v klasičnem smislu. Ljudje mojega poklica smo zdaj bolj kuratorji kot ustvarjalci: sem ter tja preletimo, kar je AI spisal, in se delamo, da dodajamo »človeški dotik«. V resnici pa včasih samo zamenjamo kakšno besedo, da imamo občutek, da smo prispevali.
Popoldanske vragolije brezdelja
Po jutranjem ritualu se običajno (ne) odpravim v pisarno. Se pravi v dnevno sobo, kjer imam udoben naslonjač in ogromen interaktivni zaslon. Uradno sem še vedno odgovorni urednik, ne pozabimo – naslov ostaja, čeprav se odgovornosti zdaj glasijo približno takole: »Prosim, potrdi, da AI ni napisal kakšne res velike neumnosti.« In ker AI redko greši pri dejstvih (razen ko zablodi v kak svoj halucinogeni trip, a imamo filter tudi za to), moje delo urednika bolj spominja na vlogo vrtnega palčka: prisoten sem, dajem vtis resnosti, včasih pa kakšno neumnost zalijem z vodo razuma.
Danes dopoldne recimo pregledujem predloge člankov, ki jih je CityMagazineGPT-13 spisal čez noč. Naslovi so krasni, klikabilni, vsebina pa bržkone boljša, kot bi jo moja malenkost spravila skupaj v najboljših časih. V enem izmed člankov AI piše o novih trendih v modni industriji, kjer avatarji namesto vplivnežev na Instagramu predstavljajo kolekcije (ker, iskreno, avatarje je lažje upravljati kot muhaste vplivneže iz mesa in krvi). V drugem članku digitalni novinar poroča o tem, kako se je v Sloveniji uveljavil Umetni Temeljni Dohodek (UTD) – saj veste, tista futuristična različica socialne varnosti, ko država vsakemu izplačuje ravno toliko, da imamo za kavo (z algami) in streho nad glavo, medtem ko roboti in AI obračajo ekonomijo. Zasmejem se, ko vidim, da je AI v članku UTD omenil kot »državno podkupnino za mir pred lačnimi brezposelnimi«. Ostra, a na žalost kar točna pripomba. Takrat me prešine: če bi kaj takega pred leti napisal živ novinar, bi ga pol Twitterja (zdaj zamenjanega z omrežjem X+, ki ga v celoti vodi moderator AI) raztrgalo. Ko to zapiše stroj, pa se nihče pretirano ne razburja. Morda zato, ker se zavedamo, da ima kar prav – mi ljudje smo postali malo odveč pri marsičem, a smo vsaj lepo preskrbljeni in – ironično – zdaj prvič lahko v miru razpravljamo o smislu življenja ob kavi, namesto da bi v paniki iskali novo službo.
Po »delovnem« dopoldnevu, v katerem sem se večinoma spraševal, ali me Albert nameščeno opazuje, ker sem med preverjanjem člankov zadremal (moj pametni stol namreč sledi moji drži – in če predolgo sedim sključen, me opomni na razgibavanje, izdajalec!), se odločim, da je čas za odmor. Včasih smo hodili na kavo s sodelavci. Danes nimam ravno sodelavcev – moj najožji kolega je CityMagazineGPT 27, ki pa kave ne pije, razen če štejem elektrone. Zato pokličem drugo živo dušo, prijatelja Marka, ki je prav tako kot finančnik »out of business« in zdaj bolj kot ne »life-coach« za algoritme AI. Določiva, da se dobiva v mestu na retro kavi – to pomeni, da greva v dejansko kavarno, kjer ti kavo skuha človek, barist. V Ljubljani je to postala luksuzna atrakcija za nostalgične: lokal z imenom »Pri Človeku« zaposluje prave ljudi, ki ročno kuhajo kavo. Drago kot žafran, ampak izkušnja je pa avtentična.
Do tja me zapelje moj avtonomni električni avto, ljubkovalno ga kličem Stara kripa – v resnici je to ultra moderen samovozeči SUV, a jaz sem mu v duhu clarksonovske upornosti nastavil britansko glasovno navigacijo, ki se mi s sarkazmom oglasi: »Oh, želeli ste v center. Spet. Kako izvirno, gospod.« Med vožnjo (kjer jaz samo sedim, avto pa dela vse, kar sem včasih rad sam – vključno s tem, da se jezi na druge voznike, saj so večinoma drugi avtomobili) me zamika preklopiti v ročni način. To je seveda nezakonito, razen na zasebnih cestah ali posebnih poligonih, ker je človeško upravljanje vozil v mestu strogo regulirano – preveč nesreč smo povzročali včasih. Ampak imam srečo: v avtomobilu imam skrit način »Clarkson mode« (podedovano po kakem hekerju, ki je imel smisel za humor). Za nekaj minut ga vključim in dejansko prevzamem volan. Občutek je fantastičen – kot bi pilotiral letalo! Avto panično piska opozorila, prometni senzorji javkajo, Albert na zadnjem sedežu (no, njegov prenosni vmesnik) pa vzklikne: »Jan, to ni varno, izklopi ročni nadzor!« Ignoriram jih in se odpeljem čez ljubljanski most kot stari dirkač, dokler me sistem ne preklopi nazaj v avtopilota z užaljenim piskom. Vem, da se bo čez kakšno uro verjetno oglasil AI zavarovalničar, da sem kršil pogoje uporabe vozila. Ampak tistih nekaj trenutkov svobode – neprecenljivo. Jeremy Clarkson bi bil ponosen name; Jan Macarol v meni pa si misli, da bom moral to vtisniti v spomin za naslednjo kolumno.
Kavo spijeva z Markom na prostem, na Tromostovju, kjer se čez opoldne zbirajo mladi in stari brezskrbneži – včasih bi jim rekli brezposelni, danes pa so »iskalci smisla«. Pogovor nama seveda skrene na tehnologijo. Marko se hudomušno pritožuje, da ga njegov terapevt AI preveč spodbuja k »osebnostni rasti«. »Vsakič, ko sem slabe volje,« pravi, »mi ta digitalni Freud predvaja nezemeljsko pomirjujoč glas in mi predlaga dihalne vaje. Včasih bi rad, da me pusti pri miru, da sem lahko slabe volje kot normalen človek!« Prikimam in dodam svojo pritožbo: »Moj asistent Albert mi je včeraj brisal tla in ker je opazil, da sem bil tiho tri ure, je sprožil protokol osamljenosti – in začel predvajati »feel-good« glasbo iz devetdesetih, da bi mi dvignil razpoloženje. Poslušal sem Macareno sredi popoldneva in se spraševal, kdo je tu nor – jaz ali on.« Reživa se, ker ugotavljava, da sva nekako postala otroka v vrtcu lastnih varušk AI. Človek v letu 2035 očitno ne sme biti neprežen in zdolgočasen – če si, bo tehnologija takoj poskušala to popraviti. Skozi humor se z Markom strinjava, da je v življenju brez klasičnega dela največja ironija ta, da moraš načrtno iskati izzive in težave, samo da imaš občutek napredka. Ko vse poteka gladko in popolno, postane malo … dolgočasno, si upava priznati. In zato si ljudje zdaj izmislijo nove »igre«: eden skače s padalom iz stolpnic (ker je itak vse zavarovano in medicinski AI te sestavi nazaj kot sestavljanko, če gre kaj narobe), drugi se udeležuje maratonskih debat o smislu življenja v kakšnih virtualnih filozofskih kavarnah. Midva z Markom pa piševa kolumne in se pretvarjava, da s tem prekopavava intelektualno zemljo človeštva. Sva pač del te zadnje generacije, ki še zna ceniti dobro zgodbo – četudi jo zdaj v tandemu pišeta AI in človek.
Na koncu dneva
Popoldne se prevesi v večer in spet sem doma, v svojem tehnološkem gnezdu. Moj osebni robot Butler (Albert) in kuhinjski mojster (Berto) sta zaključila dnevne naloge – stanovanje se sveti čisto, večerja (humusova lazanja, kaj pa drugega futuristično lahkotnega) je pripravljena. Uležem se na kavč in si nadenem očala AR za malo večerne zabave. Namesto klasičnega televizorja pred mano zaživi popolnoma osebno prilagojen film: AI je posebej zame zrežiral 30-minutno epizodo akcijske komedije, kjer je glavna vloga moja podoba 3D! V bistvu gledam samega sebe, kako kot tajni agent rešujem svet pred zlobnim korporacijskim robotom, ki želi ukiniti vse nasade kavovcev in čaj nadomestiti z algami. (Kot vidite, me AI res dobro pozna – to je zagotovo maščevanje Bertovega prehranskega modula za tisti tihotapski kofein zjutraj.) Medtem ko digitalni jaz na zaslonu razsuje megalomanskega robota in reši plantaže kave, se smejem na ves glas. Tole je svet, v katerem živimo: ko ti postane dolgčas, si v hipu protagonist lastne »blockbuster« dogodivščine.
Po končani epizodi si snamem očala. Stanovanje je tiho, le rahlo brnenje čistilnega robota slišim v daljavi – kot nekakšen elektronski čriček, ki mi dela družbo. Ugotovim, da ves dan nisem imel niti enega pravega problema. Nobenega roka, nobene krize, nobenega »šefa«, ki bi nekaj težil. Vse te »težave« so zdaj delo algoritmov in če se kje zatakne, se zatakne njim, ne meni. Čudno, ampak včasih pogrešam malo pritiska. Človek je res hecno bitje – stoletja smo sanjali o tem, da bi imeli stroje, ki bi delali namesto nas, zdaj, ko jih imamo, pa na skrivaj hrepenimo po občutku, da smo potrebni.
A kljub temu – medtem ko ležim in se pripravljam na spanje – začutim tudi en velik privilegij naše dobe – leta 2035: končno imamo čas. Čas za razmislek, za igrivost, za tisto, čemur bi Jeremy Clarkson verjetno rekel »kakovostno brezdelje«. Jaz pa temu rečem čas za smisel. Moj smisel danes ni bil v tem, da bi prebral na stotine poročil ali premetal kup e-pošte, temveč v tem, da sem se nasmejal s prijateljem, preizkusil meje (zakonite in manj zakonite) tehnologije in napisal tole kolumno – skupaj z malo pomoči umetne inteligence, seveda.
Ko me Albert ob enajstih zvečer vljudno opomni, da je čas za spanje (in mi ponudi še izbor zvočnih posnetkov gozda za boljše spanje – ker, vesta, zakaj bi dejansko šel v naravo, če imam lahko naravo v ušesih), pomislim, kako nenavadno odlično je biti človek v letu 2035. Naša vloga ni več garanje, temveč usmerjanje, sanjarjenje in uživanje v sadovih lastne iznajdljivosti. V svetu, kjer agenti AI kraljujejo na deloviščih, smo se ljudje preselili na igrišče – dobesedno in v prenesenem pomenu. In veš kaj? Sploh ni slabo.
Z nasmehom zatisnem oči, medtem ko Albert ugasne luči. Mogoče sem res kot urednik postal odveč v starem pomenu besede. Ampak v novem pomenu – kot kustos smisla in zabave – sem končno prišel na svoj račun. Navsezadnje, če roboti delajo namesto nas, imamo mi končno čas biti to, kar smo vedno hoteli biti: malo leni, malo kreativni in predvsem – človeški. Kdo bi si mislil, da bo nedelo nekoč najpomembnejše delo na svetu? Dobro jutro, lahko noč in se vidimo spet jutri v prihodnosti.
