Mogoče sem ti lagala, ko sem rekla, da sem ti odpustila (osebna izpoved)

Spoznala sem, da se rane zacelijo le, če te ni. Tedaj, ko tvojega glasu ni več v moji glavi. Le tedaj, ko si daleč stran, ker vsakič, ko te vidim, si, ne morem kaj, da se ne bi vprašala, zakaj in kako?

Kako si lahko naredil, vse kar si? Zakaj se ne počutiš krivega, ker si me zapustil, ko sem te najbolj potrebovala? Kako si drzneš, ko se srečava, da me pogledaš v oči? Si razlog za moje brazgotine? Kako lahko z nasmehom zahtevaš, da pozabim, kar je bilo?

Kako lahko pričakuješ, da ti bom ponovno odprla svoje srce, potem ko si ga vedno znova in znova poteptal in razbil na koščke? Kako si lahko nadaljeval s svojim življenjem, kakor, da se ni nič zgodilo?

Opravičil si se šele potem, ko tvoje opravičilo ni pomenilo več – nič. Zakaj si se pojavil šele potem, ko sem se naučila živeti sama. Brez tebe.

Tvojo prisotnost sem začutila šele po letih, ko sem se navadila na tvojo odsotnost. Veš, ko učiš ljudi, kako živeti brez tebe, jih tudi naučiš, kako te nikoli več ne sprejmejo nazaj v svoje življenje. Naučiš jih, da ne obstajaš več.

Verjetno je bil edini način, da ti odpustim, da izbrišem vse spomine. Morda so se izbrisali tudi dobri ali pa so izgubili svoj čar, ker je bolečina zameglila vse ostalo.

Morda mislite, da ste nekomu odpustili ali preboleli bolečino, ki so vam jo povzročili, dokler ne reče ali naredi nekaj, kar vam povrne vse neizrečene besede, vse nedokončane stvari in vsa neodgovorjena vprašanja.

Resnica je, da ne morete zares odpustiti nekomu, ki ni nikoli niti poskušal popraviti tega, kar je naredil. Lahko ga le sprejmete takšnega, kot je in upate, da bo nekega dne čas zacelil vse rane in boste našli opravičilo zanj v svojem srcu.

Ne morem ti odpusti in ni mi žal. Ne spadaš več v moje življenje in bolje je tako. Nisi bil moj moški, bil si neznanec, ki mi je prekrižal pot. Zbogom, neznanec!