Zakaj vztrajamo ob ljudeh, ki nas ne spoštujejo dovolj? Zakaj si znova in znova dovolimo, da nas obremenjuje preteklost, namesto da bi se podali naprej? Danes zaključujem to poglavje.
Dolgo sem iskala razloge, da bi ostala. Dolgo sem opravičevala tvoja dejanja, tvoje besede, tvojo tišino. Vse, kar sem hotela, je bila ljubezen.
Bili so dnevi, ko sem še verjela v naju, ko sem mislila, da je najina prihodnost svetla in polna možnosti. Spraševala sem se, kaj lahko še storim, da bi nama uspelo. Verjela sem, da če bom dovolj potrpežljiva, razumevajoča in vztrajna, boš morda končno videl, koliko ti lahko dam. A leta so tekla, in vsak nov dan me je prepričeval, da živim v iluziji.
Kolikokrat sem preložila svojo srečo zaradi tebe?
Kolikokrat sem zatiskala oči pred resnico, samo da ne bi izgubila predstave, ki sem si jo ustvarila o naju? Prevečkrat. Tako zelo sem se osredotočila na tvoje potrebe, tvoje strahove in tvoje želje, da sem popolnoma pozabila nase.
Dolgo časa sem mislila, da te moram rešiti, da je moja ljubezen tista, ki te bo spremenila. Danes vem, da to ni res.
Nihče ne more rešiti drugega, če ta tega noče. Nihče ne more zapolniti praznine v srcu nekoga drugega, če sam ni pripravljen odpreti vrat.
Ne živim več za tvojo odobritev
Končno sem dojela, da nisem tu zato, da ugajam tebi. Nisem tu zato, da bi dokazovala svojo vrednost z neskončnim trudom, ki ga ti niti opaziš ne. Tukaj sem zato, da živim svoje življenje, da najdem srečo in smisel na svojih poteh.
Tvoja brezbrižnost me je naučila, kako dragocena je pozornost. Tvoja tišina me je naučila, kako pomembna je iskrena komunikacija. Tvoja oddaljenost mi je pokazala, da sem si sama dovolj – in da si zaslužim več.
Ta trenutek je zame prelomen. Ni več jeze, ni več žalosti, samo jasnost. Vidim resnico, ki sem se je tako dolgo bala. Ta resnica je preprosta: najina zgodba je pri koncu, in to je čisto v redu.
Zapiram to poglavje. Ne zato, ker bi te sovražila, ampak ker sem se končno naučila ljubiti sebe.
