Ikke alt som er omtalt i JK Rowlings voldsomt populære romaner er fiktivt. Les videre for å finne ut hvilke ting som faktisk er sanne!
JK Rowling je za ustvarjanje čarobnega sveta Harryja Potterja uporabila mitologijo, legende, stare jezike, botaniko in astronomijo. Ampak ali ste vedeli, da so nekateri čarobni predmeti, kraji in celo ljudje, ki jih je Rowlingova vključila v njene knjige, dejansko resnični?
Alkemija in Nicolas Flamel
Alkemija zveni kot izmišljena čarovniška disciplina, a alkemija in alkemisti, ko je na primer Nicolas Flamel, so obstajali tudi v resnici – celo fizik Isaac Newton se je ukvarjal z alkemijo. Srednjeveška predhodnica sodobne kemije se je ukvarjala s preoblikovanjem stvari skozi eksperimentiranje. Njeni praktiki so raziskovali duhovne in mistične vidike preobrazbe, zato so jih imenovali “philosophers” kot v naslovu Harry Potter and th Philosopher’s Stone (Harry Potter in kamen modrosti). Morda tudi zato na fakulteti St. Cloud State University v Minnesoti učijo filozofijo s pomočjo Harryja Potterja.
Nicolas Flamel je bil v knjigi star več kot 600 let. V resnici je bil Flamel srednjeveški učenjak, človekoljub in aktivist, ki je dejansko iskal legendarni kamen. 600 let ni dočakal – umrl je leta 1418, njegov nagrobnik pa je bil rastavljen na razstavi Harry Potter: A History of Magic v Londonu in New Yorku.
Mandragore
V Harryju Potterju in dvorani skrivnosti Harry Potter in njegovi sošolci pri predmetu herbologije spoznavajo mandragore, katerih korenine prevzamejo človeško obliko in katerih krik lahko ubija. Čeprav niso smrtonosne (razen če se jih zaužije v večjih odmerkih), so še kako resnične, pa tudi njihove korenine so videti kot majhni človečki. Najdemo jih v sredozemski regiji in na Bližnjem vzhodu, uporabljali pa so jih zaradi njihovih zdravilnih lastnosti. Rowlingova si prav tako ni izmislila, da lahko kriki rastilne povzročijo norost in smrt, vsaj glede na legendo. Shakespeare jih celo omenja v Romeu in Juliji “… shrieks like mandrakes torn out of the earth, that living mortals, hearing them, run mad (kriči kot mandragore, izruvane iz zemlje, ki smrtnika, ki jih sliši, poženejo v norost)”.
Postaja King’s Cross
Harry in prijatelji se na vlak za Bradavičarko vkrcajo na peronu 9 3/4 na postaji King’s Cros, peron pa je dosegljiv le čarovnikom in čarovnicam, ki se poženejo skozi zid. Čeprav je peron izmišljen, je postaja še kako resnična. Nahaja se i London in je ena glavnih železniških postaj v mestu. J. K. Rowling je na strani Pottermore zapisala: “Kings’s Cross ima zame zelo poseben pomen, saj sta se moja starša spoznala na vlaku za Škotsko, ki je odpeljal prav s te postaje.” Danes se lahko oboževalci Potterja s celega sveta v družbi vozička s prtljago fotografirajo pred znamenito steno, potem pa zavijejo še v trgovino, ki je posvečena najbolj znanemu čarovniku na svetu. Ampak naj vas opozorimo, vrsta za fotografiranje je lahko precej dolga.
Serum resnice
V knjigi Harry Potter in ognjeni kelih Dumbledore uporabi serum resnice na zlobnem vohunu Bartyju Crouchu, Juniorju.; v knjigi Harry Potter in Feniksov red profesorica Kalvara Temyna grozi, da ga bo uporabila na Harryju. Serum, zaradi katerega ljudje govorijo resnico, bi bil koristen tudi v resničnem svetu, ampak ali res obstaja? Čeprav ima svoje omejitve in ga uporabljajo le na uradnih zaslišanjih, se naj bi nekatere droge, kot so na primer barbiturati, uporabljali kot serum resnice. Te naj bi povzročile, da so uporabniki poštenejši oziroma bolj sproščeni v tem, kar imajo za povedati.
Plašč nevidnosti
Plašč nevidnosti je ena Harryjevih najvrednejših lastnin. Znanost pa je dejansko uspela nekaterim resničnim predmetom dodati moč nevidnosti, le da ti (še) niso na voljo za javnost. Znanstveniki iz Velike Britanjie so namreč uspeli razviti “plašč površinskih valov”, ki manipulira z elektromagnetnimi valovi, da ti skrijejo predmete – celo ljudje so lahko nevidni, če bi na njih namestili brezžične senzorje, pravi avtor raziskave. Tudi v Montrealu so usvarili “spektralni plašč”, ki skrije predmete s spreminjanjem frekvence svetlobe.
Hermine Grang
No, Hermiona ni ravno resnična, a študiozna, ambiciozna in resna Hermiona naj bi bil psevdonim za Rowlingovo. “Velikokrat sem že povedala, da je Hermiona kot jaz, ko sem bila mlajša,” naj bi delaja Rowlingova. “Mislim, da so me drugi videli kot ‘malo vsevednico’, ampak upam, da je jasno, se pod njeno ‘piflarsko’ zunanjostjo skriva negotovost in strah pred neuspehom, kar pokaže njen bavkar v Harryju Potterju in jetniku iz Azkabana.” Rowlingova je prav tako dejala, da je njena najljubša žival vidra, zato ni presenetljivo, da je zavetnik Hermione tudi vidra.
