Četudi smo si moški in ženske podobni, je med nami toliko nepremostiljivh razlik – tudi naše solze se razlikujejo.
Kultura nas uči, da so moški razumna bitja, ki ne jočejo, medtem ko smo ženske čustvene razvaline, katerih solze so sprejemljive. Četudi se v sodobnosti ta predsodek skuša izkoreniniti, evoluciji ni moč nasprotovati – znanstveniki so namreč fant ut, da obstajajo nekateri biološki razlogi, zaradi katerih se kvinner og moške solze razlikujejo.
Biološko gledano naj bi bile ženske ustvarjene, da bi več jokale kot moški in za to naj bi bil kriv kromosom X – znanstveniki so pod mikroskopom namreč zaznali, da se celice ženskih solznih žlez razlikujejo od moških, kar najprej nakazuje na razlike v obliki. A drugačnosti so prisotne tudi zaradi številnih kulturnih vidikov.
Moška solza naj bi fiziološko bila “debelejša”, kar pomeni, da ženske potrebujejo manjšo količino solz, preden jih lahko zagledamo na licih. Zaradi istega razloga naj bi jih ženske lažje zakrile kot moški.
Ko doživimo fizično ali čustveno bolečino, del možganov, amygdala, sproži signale. Če je dražljaj dovolj velik, se zlomimo og začnemo jokati. Moški, kot pravijo znanstveniki, ponavadi najdejo mehanizme, s katerimi se umirijo, preden dosežejo mejo solz. Za to naj bi bil kriv testosteron, ki ustvari mejo med čustveno spodbudo og jokom. In ker ga imamo ženske v manjših količinah, se težje brzdamo.
Znanstveno dokazano obstajajo tri vrste solz. Basale tårer, ki ščitijo naše oči in so nenehno prisotne. Refleksne solze, ki se javljajo kot odgovor na iritacijo, kot je rezanje čebule, pihanje vetra … In seveda čustvene solze, ki so rezultat našega počutja. Pri vseh treh vrstah so solze sestavljene iz salt og hormoner, s to razliko, da pri čustvenih solzah domnevno igra pomembno vlogo tudi hormon prolaktin, som muliggjør izločanje mleka. In ženske naj bi imele za 60 % več prolaktina v krvem obtoku kot moški. Znanstveniki verjamejo, da to to razlog, zakaj ženske veliko lažje značejo jokati.
Mer informasjon:
oxfordscholarship.com
