Dantons død

Koprodukcija Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega mladinskega gledališča ponovno postavlja na slovenske odre dramo, ki je kljub daljnosežnosti, aktualnosti in pretresljivosti nismo imeli priložnosti videti štirideset let. Delo Georga Büchnerja lahko beremo kot dramo o francoski revoluciji, a ne gre le za pomembne, že dolgo minule dogodke, njena veličina se skriva v pronicljivosti, ki bo večno aktualna. Današnje občinstvo jo tako vidi predvsem kot dramo o večnih in nikoli do konca razrešenih vprašanjih o življenju, morali, smislu in etiki. Jernej Lorenci, režiser tokratne postavitve, razume Büchnerjevo pisanje kot dramo o nezmožnosti revolucije oziroma o nenasitnosti revolucije po krvi, o dvomu v napredek, evolucijo, v zgodovino. Revolucija, če je sploh mogoča, vsekakor ni pozitiven pojav, kar se odraža v poteku dogodkov. Na samem začetku spoznamo tri frakcije, ki so se oblikovale v francoski revoluciji: podporniki Dantona, podporniki Robespierra in nasprotniki revolucije. Osnovna napetost izhaja iz nasprotovanja prvih dveh, saj se ne strinjata glede načina, kako voditi revolucijo v prihodnje. Potem ko se pomembni politični figuri sestaneta, je jasno, da ne moreta najti skupne poti. Danton je zaprt, mi pa preko fragmentov spoznavamo njegovo osebno zgodbo, vse od družinske do javno politične, ko je igral pomembno vlogo postavljanja nove francoske družbe. Ta del je bistvo dela, saj se tu razvrstijo vsa vprašanja in dvomi. Intimno, osebno in politično se v akterjih drame prepleta brez jasnih ločnic. Dantona od drugih v kruti igri moči loči prav zavest o vprašanjih, ki se pojavljajo v delu, zaradi česar se skuša tudi umakniti s političnega odra, kar pa je nemogoče. Njegov umik v zasebno je agresivno dejanje, ki vpliva na vse, ki ga obdajajo: prijatelje, nekdanje somišljenike, ženo, politične nasprotnike in sámo Francijo.