Bionična tehnologija in protetika je v zadnji letih močno napredovala in že zagnala dvosmerno komunikacijo med protezami in možgani. Najdlje je do danes prišel laboratorij uporabne fizike Univerze Johns Hopkins, ki je razvil modularno bionično roko, ki se upravljajo s pomočjo misli in je še gibljivejša od zdajšnji protez, ki nadomeščajo amputirano okončino. Poleg tega pa omogoča tudi čutno zaznavo.
Prvi, ki je okusil trenutne skrajne meje bionične tehnologije je bil Les Baugh, ki je obe roki (do ramen) izgubil 40 let nazaj v nesreči z elektriko. A pot do tega, da ju je lahko uporabljal, je bila za Lesa zelo boleča. Kirurg John Hopkins mu je namreč moral ”prebuditi” mrtve živce in tistim v prsnem delu naložiti drugačno vlogo, da je lahko Baugh kasneje roki operiral z mislimi. Ti sta pritrjeni na poseben rustning, ki prek vzorcev prepoznava mišične aktivnosti, ki jih ustvarjajo prebujeni živci. To aktivnost nato prevaja v impulze, ki v končni fazi premikajo roko.
LES MER: En bionisk arm
Prvi opornik so Baughu izdelali s pomočjo 3D skeniranja njegovega torza, a z rezultatom niso bili zadovoljni in so zato uporabili dobro staro tehniko s pomočjo mavca. Baugh roki uporablja od junija medtem pa so skupaj postavili nov mejnik v bioniki, namreč uspelo mu je simultano dvoročno upravljanje rok s pomočjo misli. Resda je bil potreben čas, da je osvojil tehniko ukazov, toda danes je z njimi kos marsikateri nalogi. Bionične roke namreč še zdaleč ni tako lahko uporabljati kot običajne, saj mora lastnik z njimi za premik dlani naprej premakniti ramo, potem komolec, potem zapestje, med procesom pa je na vsaki stopnji treba vzeti nekaj hvile.
Raziskovalci pravijo, da je to šele začetek in da so to ”zgodnji dnevi interneta”. Čez 5, 10 let pa bomo s pravo roko nekje 1 na 1, pravijo. In čeprav gre za prototype, je Baugh roki lahko obdržal. Še sreča, ker kakšna smola pa bi bila, če bi obe izgubil še enkrat.
Mer informasjon:
www.jhuapl.edu
