Selv om t-banen i New York kan være så livlig som en maurtue, er den samtidig et sterkt fremmedgjort sted, ettersom den styres av antisosiale instinkter, som en person forråder med hodetelefoner, en mobiltelefon, et nettbrett, etc., og som han lurt unngår som en reve-interaksjon. Men hva skjer når noen 'bryter', når de bryter den uskrevne regelen om taushet eller enda verre, uberørbarhet? Dette ble oppdaget av George Ferrandi og Angela Gillands.
In nastala je serija fotografij »It felt like I knew you…« (»Zdelo se je, kot da te poznam…«), ki se te dotaknejo, tako, kot se je glava George dotikala ramen neznancev. Za projekt se je ta ameriška umetnica na podzemno odpravila v večernih urah, ko so bili vlaki nabito polni. V prvi fazi je preštudirala prostora med njo in sosedom, ga nato mentalno ter čustveno preoblikovala, s tem počasi začela rušiti ‘berlinski zid’, ki je potekal med njima, na ruševine pa pred zadnjim dejanjem položila mehko prijateljsko ‘blazino’. Ko je prostor mentalno kot fizično pregnala proč in je tujca umsko preobrazila v en venn, je le še ‘odložila’ svojo glavo na tujčevo ramo. In zgodbe, ki so se rodile- nasprotno od pričakovanja- so daleč od doseganja stopnje absurdnosti »Tujca« Alberta Camusa. Pogrejejo srce in povrnejo vero v človeka.
Slike zbrane v galeriji so posnete z iPhonom in prikazujejo več stopenj iste interakcije:
