Manaus – en urban jungel midt i urskogen

Ogromni dobički so v mesto pripeljali tuj razred, imenovan ‘gumijasti baroni’. Prišleki iz Anglije, Francije, Nemčije in Portugalske so prevzeli nadzor nad pridobivanjem kavčuka. Njihovo število je štelo nekaj čez sto in z bogastvom, ki se je stekalo na njihove račune, so si v odmaknjenem koncu sveta privoščili evropsko razkošje in udobje. Prav Manaus je kot prvo mesto v Braziliji dobil električne ulične svetilke, telefon in tlakovane ceste, danes pa je največji dokaz moči gumijastih baronov operna hiša. Teatro Amazonas je bil zgrajen leta 1896, po petnajstih letih mukotrpnega zbiranja najboljših materialov, uvoženih iz Evrope. Prav zaradi opere si je mesto prislužilo naziv Pariz džungle. Bogataši so si zamislili tudi tržnico, ki naj bi bila kopija znamenite Les Halles v Parizu, uvozili na tone najboljšega železa in postavili Mercado Adolfo Lisboa, rumeni kamen iz Škotske pa so uvozili za izgradnjo carinarnice Alfandega na obrežju. Danes je tržnica kraj, kjer lahko opazujemo neznane vrste rib, ki jih ribiči vsako jutro pripeljejo iz različnih rek in kanalov Amazonije, sadje, čigar imena nismo še nikoli slišali, in najrazličnejša indijanska zdravila, ki seveda pozdravijo vsako tegobo. Blaginja pa ni trajala dolgo. Čeprav je bilo semena kavčukovca prepovedano nesti iz Brazilije, ki je imela monopol v pridelavi kavčuka, je v začetku dvajsetega stoletja v zaroti, ki bi bila lahko podlaga za izvrsten vohunski film, Anglež Henry Wickham pretihotapil nekaj dragocenih semen v London. Kavčukovec so uspešno presadili v londonske Kew Gardens, od tam pa so ga nasadili na današnji Šri Lanki in Maleziji. V dveh desetletjih je bil brazilski monopol uničen, do leta 1923 pa se je večina gumijastih baronov izselila iz Manausa. Mesto je utonilo v pozabo. Banke so se zaprle, pristaniški doki so opusteli, sijajne stavbe so začele propadati. Na srečo je brazilska vlada obnovila najlepše kolonialne stavbe in danes v palačah pastelnih barv namesto evropskih bogatašev uradujejo vladni uslužbenci. Manaus pa ni le priča sijajne preteklosti, ampak se čedalje bolj uveljavlja tudi kot izhodišče za raziskovanje porečja Amazonke. Kot uvod v spoznavanje Amazonije si moramo ogledati Nacionalni inštitut za raziskovanje Amazonije (INPA), ki zajema tudi botanični in zoološki vrt. Obiskovalcem, ki želijo izvedeti več o zgodovini in načinu življenja ljudi v porečju Amazonke, so na voljo Indijanski muzej, Prirodoslovni muzej Amazonije in Pristaniški muzej, ki prikazuje življenje Angležev, ki so leta 1904 zgradili pristanišče. Ker pa vsem ne dišijo muzeji, se lahko pred eno- ali večdnevnim potepanjem po džungli, namočimo v reki Rio Negro, saj je 13 kilometrov od mestnega središča urejena lepa plaža Ponta Negra, katere pesek ob nizkem vodostaju predstavlja privlačen kontrast temni vodi Črne reke. Najboljši čas za obisk plaže je med septembrom in novembrom, med decembrom in februarjem pa je bolje obiskati slapove Cascatinha do amor in Cachoeira do Taruma. Prvi pravi stik z mogočno Amazonko bomo začutili ob obisku približno deset kilometrov oddaljenega ‘srečanja voda’ (Encontro das Águas). Kraj, kjer se Rio Negro, tako imenovana Črna reka, zaradi svoje temne barve izliva v svetlejšo reko Solimões (Amazonka), je poseben, ker se vodi obeh rek ne mešata, ampak nekaj kilometrov tečeta, ne da bi se zmešali.

For under tennene
Deževni pragozd, ki obkroža Manaus, je tudi vir in navdih za številne lokalne dobrote, ki jih ponujajo restavracije. Brazilija je raj za ljubitelje sveže stisnjenih sokov, najbolj pa bomo svojo domišljijo in okuse razvili prav v središču Amazonije. Lokali ob cestah ponujajo neverjeten izbor sokov, katerih imena ni zaslediti nikjer drugje, in eno od posebnih doživetij Manausa je prav gotovo pričakovanje, kakšno mešanico bodo natakarji prinesli ob našem naročilu. Ena najbolj energetsko osvežilnih pijač se imenuje açaí. V lokalu Turiyá Amazônia, kjer si lahko privoščimo tudi izvrstno tapioco, nekakšno lokalno omleto, postrežejo açaí, ki ga naredijo sami. Tropska kuhinja je v Manausu čudovita. Bistrô Ananã je bil odprt lani. Lastnica Sofia je včasih “plavala” v modnih vodah, njena ustvarjalnost pa se kaže tudi v kuhinji. Gaspačo z zelenim açaíjem je le eno od presenečenj, ki jih ponuja. Pri Bernardinu nam bodo postregli izključno z bakalarjem in bogato vinsko karto, ki vsebuje več kot 200 imen vin, najboljše meso, seveda s prav tako impresivno vinsko karto, pa lahko prigriznemo v restavraciji Barbacoa. Choupana je pravi naslov za ljubitelje tropske kuhinje, z najrazličnejšimi dodatki lokalne zelenjave in začimb, slovi pa tudi po izvrstni pripravi amazonskih rib. Ker je kot vsa Brazilija tudi Manaus velik talilni lonec kultur in ras, je v mestu ogromno mednarodnih restavracij. Najboljše italijanske testenine postrežejo v Cantini Dom Domênico, restavracija Suzuran pa ima na jedilnem listu več kot 100 japonskih specialitet, nekatere od njih imajo domiselno dodane lokalne okuse. Če pa se ne moremo odločiti med zapletenimi imeni na jedilnem listu in preverjeno mednarodno klasično kuhinjo, bo najbolje obiskati restavracijo Village.

For sløseri
Po odhodu gumijastih baronov, se je brazilska vlada trudila ponovno oživeti mesto sredi deževnega pragozda, zato je leta 1967 mesto postalo ekonomska svobodna cona. Na ulicah Manausa se zato danes tare trgovin z elektroniko in tekstilom, pred njimi pa se potikajo preprodajalci, ki želijo prodati živalske kože, zaščitene živali in rastline, čudodelne zvarke in ostale nezakonite proizvode. Najbolje bo spominke poiskati na tržnici, kjer med tonami cenenega indijanskega nakita in oblačil lahko najdemo prave dragocenosti, potrebno je le dobro poznavanje brazilskih dragih in poldragih kamnov. Največji nakupovalni središči sta Amazonas Shopping in Millenium Shopping, v njuni hlajeni notranjosti je prav prijetno postopati med izložbami brazilskih in mednarodnih modnih gurujev in občudovati spretnost brazilskih zlatarskih mojstrov. Dve najbolj znani zlatarski hiši, ki imata sedež v Riu de Janeiro, prodajalne pa po vsej državi, sta H. Stern in Amsterdam Sauer.

Uteliv
Nočno življenje začnimo raziskovati kar na trgu pred opero. Bar do Armando ima eno najstarejših tradicij, o čemer priča tudi njegova notranjost, čeprav je v večernih urah veliko bolj prijetno sedeti zunaj. Noč lahko nadaljujemo v All Night Pubu, ki ima zanimiv program žive glasbe, končamo pa jo v baru Porão do Alemão, kjer se ob koncu tedna v divjih ritmih ziblje več kot tisoč mladih, ali v Café Cancunu, ki prav tako privablja mlade, željne divje zabave.

Oppholde seg
Najbolj luksuzen naslov v Manausu je Tropical Hotel s 600 sobami, čudovitim vrtom in celo manjšim zoološkim vrtom, bazeni in različnimi možnostmi za rekreacijo. Celoten kompleks zavzema kar 400 tisoč kvadratnih metrov. Ker večina ljudi Manausa ne obišče zaradi mesta, ampak zaradi narave, se je vredno zapeljati 56 kilometrov po reki Rio Negro in obiskati hotelski kompleks v divjini Ariau Tower Amazon Hotel. Hotel, ki je zgrajen na sotočju Ria Negro in rečice Ariau, je pravo arhitekturno čudo, saj je zgrajen nad vodo, sobe, stavbe, bazene, restavracije pa povezuje več kot 6 kilometrov poti.