Nekateri filmski kritiki pravijo, da lahko že po barvi filmskih prizorov prepoznamo žanr filma. Topli rdeči toni so namreč rezervirani za romantične filme, manj nasičene barve za apokaliptične filme, modri hladni toni za grozljivke, fluorescenčno zeleni odtenki za znanstveno fantastiko, rumeni za filme v puščavi, nasičeni živahni rdeči toni za komedije, za vse preostale žanre pa sta tu epska modra in oranžna. Kaj hočejo s temi barvami filmski ustvarjalci doseči in kako zelo s tehniko tuširanja vplivajo na naša čustva? Več o tem v nadaljevanju.
Kot glasba v dvigalu ali čakalnici ima barva moč, da vpliva na naše počutje in razpoloženje, ne da bi se tega sploh zavedali. Ljudje kar 87 odstotkov vseh čutnih vtisov dobivamo prek barvnega sveta, in tega se filmski ustvarjali še kako dobro zavedajo. Zato barvni odtenki filmov niso nikakršno naključje, psihologija barv pa je posebna veja filmske industrije. Z barvami namreč filmi pridno in ”prikrito” manipulirajo z našimi čustvi.
LES MER: De største feilene i storfilmer som du må ha gått glipp av
Koloristi v sedmi umetnosti sledijo Plutchikovemu kolesu čustev (Robert Plutchik je bil ameriški psiholog), tridimenzionalnemu modelu, ki pojasnjuje odnose med posameznimi čustvi z barvnim kolesom. Naš odziv na barvo je resda odvisen od kulturnega okolja in konteksta, a obstajajo tudi ”univerzalni” odzivi. Prisluhnite poučnemu videu (glejte spodaj) in se natančneje podučite o tem, kako filmski ustvarjalci z barvo manipulirajo z našimi čustvi.
