En fersk EEG-studie (det vil si forskning som involverer måling av hjerneaktivitet) antyder at hjernen vår kan være disponert for å foretrekke å sitte eller hvile i stedet for å bevege seg - selv hos personer som rapporterer at fysisk aktivitet de ønsker Forskere prøvde å finne ut om hjernen vår er utsatt for latskap. Du kan lese mer om funnene deres og studieforløpet i artikkelen.
Ali so naši možgani nagnjeni k lenarjenju? Na to so poskušali odgovoriti raziskovalci iz Švice. Da bi odgovorili na vprašanje, zakaj posamezniki, ki si želijo telovaditi, tako pogosto najdejo izgovor, da se izognejo športu, so zasnovali zanimivo študijo, ki je vključevala merjenje možganske aktivnosti.
V raziskavi je bilo vključenih 29 mladih odraslih. Vsi izmed njih so se opredelili kot osebe, ki imajo veliko željo po fizični aktivnosti, ni pa bilo nujno, da so se s športom tudi ukvarjali. Med tem, ko so jim z napravo EEG merili možgansko aktivnost, so morali udeleženci izvajati nalogo na računalniškem zaslonu. Upravljali so z avatarjem in njihova naloga je bila, da se z avatarjem čim hitreje približajo drugim avatarjem na zaslonu, ki so fizično aktivni, ter se čim hitreje oddaljijo od avatarje, ki niso fizično aktivni (recimo ležijo, sedijo ali spijo). Nato so dobili ravno obratno navodilo – v najhitrejšem možnem času so se morali približati neaktivnim avatarjem ter se oddaljiti od aktivnih. Takšna naloga nam lahko pokaže, kakšen je naš zavesten odnos do nečesa.
Udeleženci so imeli krajši reakcijski čas, ko so se morali približati fizičnim aktivnim avatarjem kot fizično neaktivnim. Iz tega lahko sklepamo, da so na zavestni ravni preferirali fizično aktivnosti. Vendar pa je raziskava vključevala tudi snemanje možganske aktivnosti. EEG-rezultati so pokazali, da morajo posamezniki porabiti veliko več energije, da so se približali fizično aktivnim avatarjem ter da so se izognili avatarjem, ki so spali ali ležali. Kaj to pomeni na biološkem in evolucijskem nivoju lahko za zdaj le ugibamo. Ena izmed možnih razlag je, da so naši predniki za preživetje morali paziti na svojo zalogo energije (hrane na primer ni bilo na pretek tako kot danes) in zato so njihovi možgani bili bolj »zadovoljni«, ko so lahko počivali. Možno, da evolucije naše potrebe še niso dohitele in tako je ta mehanizem, ki je bil včasih nujno potreben, danes postal nefunkcionalen. Dobra stran pa je, da četudi so morda naši možgani nagnjeni k lenarjenju, imamo ljudje sposobnost odločanja ter se lahko v fizično aktivnost tu in tam tudi nekoliko prisilimo.
Mer informasjon:
ncbi.nlm.nih.gov
