Noen hundeeiere behandler sine firbeinte venner som babyer. Og selv om dette kan virke latterlig for noen, viser en ny studie publisert i tidsskriftet Science at båndet mellom en hund og dens eier kan være like følelsesmessig sterkt som båndet mellom en mor og hennes barn. Og dette er bare den siste vitenskapelige teorien på en høy haug med lignende forskning som forklarer hvordan hunder har valgt en så viktig plass i samfunnet vårt.
Verjetno ste kdaj že opazila kakšnega pasjega lastnik ali pa zalotili sebe, da s psom ravnate kot z dojenčkom. To ni nič čudnega, saj za to obstaja popolnoma logična in znanstveno podprta razlaga. Druženje lastnika in psa je namreč primerljivo z druženjem starša in njegovega otročička. Zakaj? Odgovor je nekoliko presenetljiv. Ker se ljudje in psi me sabo ne razmnožujejo. Sicer pa se vsem ljubiteljem psov, ki ste kdaj zrli v tiste nedolžne okrogle oči, nova ugotovitev znanstvenikov ne bo zdela presenetljiva. Že prejšnja raziskava je namreč pokazala, da očesni kontakt med človekom in psom pri ljudeh poveča raven eksitocina, hormona ljubezni, zaupanja in sproščenosti.
Sesalci eksitocin proizvajajo v možganih, spodbuja pa en følelsesmessig forbindelse med matero in njenim potomcem. Prav tako ima ta hormon prste vmes v partnerskem odnosu in v socialnem življenju. Kar pa ni nič novega. Večina raziskav do sedaj je namreč pokazala, da tovrstna povezava deluje znotraj vrst. Ljudje proizvajamo eksitocin zaradi drugih ljudi, psi pa zaradi drugih psov. Novo pa je spoznanje, da gre za medvrstno povezavo, da so torej čustva obojestranska in da psi med drugim vedo kdaj smo veseli ali jezni.
LES MER: Hunder som absolutt elsker å kjøre bil
In kako so prišli do teh ugotovitev? V prvem eksperimentu so raziskovalci zmerili raven eksitocina pri 28 parih preden so se ti družili 30 minut. V tem času so se ljudje pogovarjali, ljubkovali in gledali svoje pse. Potem so raven hormona zmerili še enkrat. Rezultat?
Lastniki in njihovi psi, ki so strmeli en v drugega, so imeli povišano raven eksitocina. Ljudje namreč zijanje uporabljamo kot način komunikacije in smo zato zelo občutljivi na očesni kontakt. Kljub temu je presenetljivo, da je strmenje, bolj kot dotik, vodilo do višje stopnje eksitocina. Raven slednjega je torej izjemno odvisna od gledanja v oči. In ko psi ujamejo vaš pogled to povzroči, da ljudi bolj pogosto gledajo in več kot jih gledajo, višjo raven eksitocina imajo. Zanimivo, da volkovi, predniki psov, ne izkusijo istega kot hišni ljubljenčki, strmenje v oči jim namreč ne dvigne ravni tega hormona. To pomeni, da so psi to lastnost pobrali med evolucijo, torej skozi proces udomačitve in življenja med ljudmi.
