Ljubezen. Beseda, ki sem jo nekoč izgovarjala s tvojim imenom na ustnicah. Občutek, ki mi je polnil dušo, ko si me gledal – no, vsaj takrat, ko si me sploh opazil. Bila sem tvoja. S celim srcem, brez pridržkov, brez zadržkov. Dala sem ti vse, kar sem bila.
In ti? Ti si me imel. Ampak nikoli resnično.
Nosila sem te v svojih mislih, v svojih sanjah, v svojih molitvah. A vedno znova sem ostajala sama. Sama v najinih pogovorih, ki jih ni bilo. Sama v objemih, ki so postali le še spomin. Sama v odnosu, kjer sem ljubila za oba.
Kolikokrat sem prosila – ne na glas, ne s solzami, ampak s tihimi, neopaznimi dejanji? Kolikokrat sem upala, da boš prepoznal, kako zelo si mi pomemben? Kolikokrat sem se prepričevala, da boš nekega dne videl, kaj imaš pred sabo?
A ne morem več.
Ne morem več biti tista, ki se vedno prilagodi, ki vedno čaka, ki vedno razume. Ne morem več gledati sebe v ogledalu in si govoriti, da je to dovolj – da si TI dovolj.
Ker nisi.
Ne zato, ker ne bi bil vreden ljubezni, ampak zato, ker me nikoli nisi ljubil na način, ki bi mi dal občutek, da sem zate res edina.
Ljubezen ne bi smela biti prosjačenje
Ne bom te več prosila za pozornost. Ne bom več sedela ob tebi in upala, da boš končno pogledal proti meni, namesto v svoj svet, kjer me ni. Ne bom več čakala na besede, ki jih ne boš nikoli izrekel. Ne bom več iskala razlogov, zakaj ne moreš ljubiti tako, kot ljubim jaz.
Ne bom več tista, ki vedno najde izgovore za tvojo odsotnost, tvojo hladnost, tvojo neodločnost.
In zato odhajam.
Ne zato, ker te ne bi več ljubila, ampak ker moram končno ljubiti sebe.
Zaslužim si nekoga, ki bo videl mojo vrednost, ne šele takrat, ko me več ne bo ob njem. Zaslužim si ljubezen, ki ne bo uganka, ki ne bo enostranska, ki ne bo nekaj, kar moram vsak dan znova dokazovati.
Mogoče boš nekoč razumel. Mogoče boš šele, ko bo prepozno, spoznal, kaj si izgubil.
A jaz takrat ne bom več tam.
Ker včasih ni največja ljubezen tista, ki ostane, ampak tista, ki zna oditi.
