Prepoznaš tisti občutek v želodcu, ko veš, da je nekaj narobe, čeprav ne moreš natančno določiti, kaj. V dan greš s slabim občutkom. Vse te moti, zdi se ti, da se bo nekaj zgodilo. Strah te je.
In to se nadaljuje iz dneva v dan, dokler nekega dne ne ugotoviš, da te ta občutek obremenjuje, in da te preganja bolečina, ki je ne moreš povsem razbrati. Vse to te počasi utruja.
Zmeden si. V tebi se prebuja majhen, a strašljiv občutek, ki se ga ne moreš znebiti. Prepričan si, da je to opozorilo, na nekaj, kar prihaja. Začneš si pripenjati slabe misli na občutke. Gradiš si zgodbe o strahu. Zgodbe, za katere veš, da so nelogične. Pretiravaš v svoji zmedi in občutku nemoči.
Prepričan si, da se bo nekaj zgodilo, a trenutno ne vidiš, da v resnici ni nič narobe. Ustavi se. Prenehaj! Vse je točno tako kakor mora biti, nič ni narobe.
Nehaj projicirati neresnične zgodbe. Nehaj pripovedovati zgodbe, ki se niso zgodile.
Če svojih čustvenih izkušenj ne obdelaš do konca, ostanejo s teboj kakor hrana, ki je ne moreš prebaviti, ali stara oblačila, ki jih nikoli ne odvržeš. Včasih imajo izkušnje v sebi hrano, modrost in vodstvo. Drugič pa so odpadki, ki že dolgo čakajo, da jih vržeš v smeti.
Allef Vinicius / Unsplash
Ko boš pripravljen na zdravljenje, boš moral oditi v varen prostor in se osredotočiti na te občutke. Naj ti pokažejo svoj izvor. Videl boš trenutke, na katere si že pozabil. Občutke, na katere si pozabil, da si jih sploh kdaj občutil.
Preteklost se bo pojavila v utripanju srca.
Počasi, se boš prebudil v zgodbi, ki ti je povzročila nemir. Videl boš del sebe, ki se je moral odlomiti in ki je zgradil zid okoli tvojega srca, ker je bila za njim rana, ki je nisi znal zaceliti. Ko boš pripravljen, boš stopil izza njega.
Spoznal boš, da so jeza, žalost in tesnoba izkušnje, ki te želijo prebuditi in ne zlomiti.
Moral boš jokati. Jokati za osebo, ki ti je zlomila srce, za otrokom, čigar prijatelji so bili zlobni do njega. Žalovati boš moral za tem, kar si izgubil. Moral se boš vrniti v preteklost in povedati otroku v njej, naj ti pove tisto, kar bi moral povedati v trenutku, ko so se slabe in boleče stvari zgodile.
Takrat otrok v tebi ni našel besed. Ni znal odreagirati. To boš moral početi znova in znova, dokler ne boš počasi ugotovil, da ti postaja lažje – kar pomeni, da odpuščaš. Čeprav ne moreš spremeniti časa oz. preteklosti, kljub temu na neki način s tem spreminjaš svojo zgodbo.
Izpusti shranjeno bolečino.
Moral si boš dopustiti, da se počutiš ranljiv in majhen. Predaj se. Ne bori se več. Naj solze tečejo. Preteklost boš videl takšno, kot je bila, in svoje sedanje življenje takšno, kot je, polno upanja in potenciala.
Svet se bo začel spreminjati.
Izstopil boš iz slabih odnosov in začel graditi nove. Začel boš čutiti hvaležnost za te preproste stvari. Malo lažje boš spal. Postopoma se boš začeli vračati k sebi.Zdaj veš, da moraš jokati, ko nekoga izgubiš. Ko si razočaran, moraš biti razočaran. Ko hočeš nekaj povedati, moraš govoriti.
V procesu zdravljenja se ne naučiš, le kako se vrneš in popraviš tisto, česar nisi dokončal. Naučiš se tudi, kako napredovati, kako živeti v sedanjosti, kako procesirati svoje izkušnje v realnem času.
Ko se počutiš dovolj močno, da pogledaš, kaj je narobe, začneš odkrivati svojo dušo. Veš, vedno je bila tam. Bila je le zakopana pod leti in plastmi identitet in stilov ter prepričanj in idej, ki so se nate oprijele kot ščit.
Nikoli nisi bil izgubljen – bil si samo skrit.
Ves čas, ko si se počuti tako neprijetno, je samo tvoj najgloblji jaz poskušal govoriti s teboj in te poskušal spomniti na svojo prisotnost. Ne pozabi nanj. Še vedno mu verjemi. Nadaljuj. Življenju je več kot preteklost. Živiš ga sedaj. Uživaj v vsakem njegovem trenutku. Staro prtljago strahu in bolečine pa pusti v preteklosti.
