V roku 2014 pokračovala tanečná hudba vo svojom poslaní, ignorujúc hranice, ktoré ju kedysi rozdeľovali na regióny, žánre a fanúšikov. Zostavili sme rebríček desiatich najlepších albumov elektronickej hudby, ktoré nám v roku 2014 dali pocit, že pokračujú v presne definovanej ceste interpreta alebo prinášajú niečo čerstvé.
1. Aphex Twin, Syro
Oboževalci Aphex Twina niso imeli razloga, da bi dvomili v uspeh Richarda Davida Jamesa, tudi po trinajstih letih radijske tišine je Syro vse prej kot pa razočaranje.
2. Caribou, Our Love
Šesti album Our Love nad počasnimi žuborečimi “groovi” ožarja s toplino, hrepenenjem in melanholično nostalgijo.
3. Flying Lotus, You’re Dead
Peti album je zvok preporoda.
4. Andy Stott, Faith in Strangers
Tukaj kraljuje subtilnost. Britanski veteran Andy Stott je mojster v dosegu maksimalnega učnika z minimalnimi sredstvi. Na četrtem albumu eksperimentalist obrne prepovedane zvoke v čudovite artefakte.
5. Todd Terje, It’s Album Time
Norveški producent Todd Terje filtrira vizijo prihodnosti skozi preteklost. It’s Album Time je ekvivalent robo-disco synthu iz Miami Vica z nekaj kratkimi izleti v vesolje. Balzam za živce.
ČÍTAJ VIAC: DJ Earworm – največje glasbene uspešnice leta 2014 v enem miksu
6. Kassem Mosse, Workshop 19
Neznačilna črna embalaža za Workshop 19 je bila ena izmed najbolj pričakovanih izdaj leta. Ponuja absolutno najboljše v psihadeličnem mid-tempo housu.
7. Gazelle Twin, Unflesh
Razburljiv in industrijsko obarvan opus Elizabeth Bernholz črpa iz Kate Bush in The Knife.
8. Theo Parrish, American Intelligence
Več kot dvourna kompilacija American Intelligence, katere ime je oksimoron, ponuja v mali dozah ritme, ki nas nikoli ne zapustijo.
9. Moodymann, Moodymann
Za njegov izjemni sedmi studijski album, ležerni in legendarni odpadnik Kenny Dixon Jr. premeša jazz, soul, funk, gospel in house.
10. Ben Frost, A U R O R A
Peti solo album avstralskega producenta iz Islandije je povsem v nasprotju s tistim, kar smo od njega slišali poprej. Njegov album A U R O R A je tako preizkušanje glasbenih meja kot transcendentalna lepota.
