Olimpijske evforije in nizanja medalj je konec. No ja, ne morem pa mimo tega, da našim junakom ne bi namenila teh nekaj besed, pa čeprav so šele dobro pristali in že odhajajo novim uspehom naproti.
Peter Prevc je ravnokar prevzel rumeno majico oziroma si jo je “vzel nazaj”. Pa tudi vesele novice o naši Tini ne bi nihče pričakoval, če ne bi vedel, da je ta trenutek preprosto najboljša. Naj vam namignem, da je naša dvakrat zlata Črnjanka izbranka, ki se bo potegovala za najprestižnejšo športno priznanje na svetu, nagrado laureus. Da se je s tem ob bok postavila največjim športnicam, kot je teniška igralka Serena Williamsová, sploh ne bom omenjala, ker je že tako samoumevno.
Naši hokejisti so še ena zimska pravljica, ki nam bo grela srce in v naš predal spominov potisnila še eno radost, ponos in veselje, ki jih zlepa ne bomo pozabili ali vsaj, dokler se ne zaprašijo naše sive celice. Te težko zaslužene medalje pa prav gotovo ne bodo končale kot “pobiralci prahu”, kot končajo stvari, ki se nabirajo na policah mojega doma. A tudi pomlad že trka na okna in čas je, da spet uredim svoj “brlog”, stenam pa privoščim osvežitev bodisi z barvami, s knjižno polico ali s fotografijo več.
#179 City Magazine Slovenia podľa Magazín mesta
Že sama misel na pospravljanje pa me spravlja v obup. Sem namreč človek, ki se nikakor ne more ločiti od predmetov, pa četudi so absolutno neuporabni. Moja slabost je prav gotovo prevelika navezanost, saj vsakemu žerjavu, narejenemu iz papirja, pripišem pomembnost in nenazadnje si omislim zgodbo oziroma je vedno kar resnična, ki jo bom pripovedovala vsakemu interesentu. Sem daleč od materialista, prej kakšen, kako bi temu rekli, “hrček”, ki zbira na kup. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi morala vse to nekam preseliti, po potrebi se od stvari ločiti, jih zavreči, oddati. Niti pomisliti ne smem, ker potem pride na vrsto tehtanje oziroma miselno razsodišče, ki odloča, kaj je smotrno shraniti in česa ne. Takrat me ponavadi vedno začne boleti glava. Rešitev, ki sledi, je nakup škatel za shranjevanje in zadeva je rešena.
Ko je vse pospravljeno, se veselim vsaj dejstva, da mi ni potrebno brisati prahu. Na stara leta, ko ne bom več videla niti brati, ko se ne bom spominjala nikogar več, ko ne bom imela več svojih davno izgubljenih zgodb, bodo te reči dobile novo dimenzijo, mogoče za nekoga, ki jih bo cenil in si ustvaril svoj domišljijski svet, s katerim bo po možnosti s še bolj izvirnimi besedami zalagal vedoželjne male raziskovalce. Kako združiti staro z novim ali obratno, da bo naš dom zažarel, pa si lahko preberete v tokratni izdaji Magazín mesta._
