Čeprav ob naslovu Antigona vsi pomislimo na grške tragedije, gre tokrat za delo, ki se prišteva med idejno najbogatejša ter stilno najbolj dovršena dramska besedila v slovenskem jeziku. Gre seveda za delo Dominika Smoleta, ki je pred pol stoletja moderniziral Sofoklejevo Antigono in jo z izrednim ...
Čeprav ob naslovu Antigona vsi pomislimo na grške tragedije, gre tokrat za delo, ki se prišteva med idejno najbogatejša ter stilno najbolj dovršena dramska besedila v slovenskem jeziku. Gre seveda za delo Dominika Smoleta, ki je pred pol stoletja moderniziral Sofoklejevo Antigono in jo z izrednim pesniškim jezikom in slogovno bravuroznostjo preoblikoval v sodobno tragedijo. Sofoklejevo mitološko zgodbo o Antigoni, ki brata Polinejka pokoplje kljub kraljevi prepovedi je Smole najbolj vidno spremenil s fizično odsotnostjo naslovne junakinje, a je spremenil tudi dramske osebe, ki so nosilci sodobne filozofske misli in človeških vrednot. Drama je zaradi pomembnosti postala tako močan odtis slovenske modernistične književnosti, da je zanimiva le v primeru, da se s tekstom poigramo na drugačen način, kar lahko pričakujemo od perspektivnega režiserja mlajše generacije Jake Andreja Vojevca, ki je po končanem študiju režije na AGRFT leta 2008 v ljubljanski Drami režiral Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni Dušana Jovanovića, v MGL pa Churchillino dramo Punce in pol.
