„Buď mäkký, nedovoľ, aby ťa svet urobil drsným. Buďte jemní, nedovoľte ľuďom, aby vám robili ťažkosti. Buď láskavý, nedovoľ, aby ti realita života vzala všetku tvoju sladkosť a urobila ťa bezcitným.“ - Nurudeen Ushawu
Ironično je, da živimo v časih, kjer družba ceni prijaznost in sočutje, hkrati pa nas želi spremeniti v nekaj drugega, kar smo. Morda prav zato ljudje mehkega srca čutijo, da ne spadajo v ta svet, ki nas želi spremeniti v osorne, težavne in brezsrčne. Toda, kako si danes človek mehkega srca, ko pa te ljudje vidijo kot šibko osebo?
Ljudje mehkega srca dobro vedo, da jih vsi vidijo kot šibke osebe in vedo, da jih drugih izkoriščajo. Vendar so dovolj pogumni, da so še vedno to, kar so! Čeprav jih bodo vedno jemali za samoumevne, bodo še naprej pomagali. To ne pomeni, da bodo vedno na voljo, ampak bodo pripravljeni, da svoje težave postavijo na stran in dajo drugim prednost.
Oni so tisti, ki na sebi nosijo težo tega sveta, tisti, ki jočejo sredi noči, ko razmišljajo o težavah, ki jih prestaja njihov prijatelj, ki jih prestaja družina, ki jih prestaja naša družba. In kot da se ne bojijo biti prizadeti, se vedno odločijo za prijaznost.
Kot odraz njihovega značaja dajejo prijaznost tudi tistim, ki si tega res ne zaslužijo. Kljub temu, da so jih izkoristili, se ljudje mehkega srca vedno odločijo za odpuščanje. Gre za lastnost, ki jo vidimo kot šibkost, in čeprav se morda zdi absurdno, se bodo vseeno odločili zanjo. Pa ne zato, ker jih še nihče ni prizadel, ampak ker verjamejo, da odpuščanje ni nekaj, kar naredimo za druge, ampak je nekaj, kar naredimo zase. In s tem, ko ne odpuščamo, prizadenemo le sebe.
Z odpuščanjem so v sebi našli mir, in ta služi kot temelj za njihovo odpornost!
Ljudje z mehkim srcem so neštetokrat padli. Bilo so zavrnjeni, zapostavljeni in izkoriščani. To so bili trenutki, ko so imeli občutek, da jim je cel svet obrnil hrbet, in morda je bilo res. Nikakor jih ne smemo zamenjevati z mehkužci, kajti ti ljudje so izjemno pogumni, saj se niso odločili za bodo odnehali, da bodo pobegnili, ampak se še vedno trudijo in ne obupajo.
Ljudje mehkega srca se res hitro prepustijo čustvom, vendar si vedno prizadevajo, da najdejo srečo!
Njihovo srce je tisto, zaradi česar se upognejo, a nikoli ne zlomijo! Nenazadnje so ljudje z mehkim srcem tisti, ki preveč čutijo bolečino, svojo in tisto okoli sebe, da ji običajno podležejo in zato rabijo več časa, da se zacelijo. Toda v procesu celjenja bodo vedno našli rešitev, da znova vstanejo, da širijo prijaznost, da gojijo mir, da izžarevajo srečo, in vse to navkljub svoji ranljivosti!
Ne glede na to, koliko bolečine jim bi lahko to povzročilo, se bodo za to odločili znova in znova. In zato so NAJBOLJ POGUMNI!
