Matej Vrenk je cestovateľ a fotograf, ktorý najradšej cestuje po kútoch sveta na bicykli. Je sám sebe šéfom, žije jednoducho a v súlade s prírodou, jeho vášňou je surfovanie alebo surfovanie na vlnách na nedotknutých tropických miestach a hula hooping s priateľmi.
Vsakomur pa z veseljem in ljubeznijo pripravi odlično jed v maroški posodi, imenovani tažin.
Kaj te je navdušilo za fotografijo?
Na svojih potovanjih s kolesom po nerazvitem svetu sem si vedno želel ujeti tiste posebne trenutke in fotografije ter tudi drugim predstaviti ta drugačen način potovanja (prevažaš se z lastno energijo, odvisen si sam od sebe, prideš in greš, ustaviš se, kjer želiš). Domačini te spoštujejo in delijo s tabo tisto, kar imajo. Ko si kar nekaj ur na kolesu, se ti poraja vprašanje, kaj mi je tega treba, ampak na koncu je edini minus le ožuljena rit. Vse ostalo je v glavi.
Fotografiraš že kar nekaj let, pa vseeno, gotovo imaš kakšne nove fotografske izzive?
Vedno bolj me prevzema fotografiranje surfanja in moj največji izziv je fotografiranje iz vode. Se pravi fotooprema v ohišju, plavutke na nogah … in ko odplavaš med valove brez surf deske – to je nekaj najtežjega, prebrati ocean, predvidevati vožnjo surfarja in se mu potem tudi umakniti, pa še “preživeti” (smeh). Naporna reč, ki pa odpre čisto novo dimenzijo surffotografij. Letos sem posnel svojo prvo tako imenovano green room fotografijo v notranjosti vala oziroma tube.
Kako pa se zaposliš doma, v Ljubljani, kjer ni valov za surfanje ali fotografiranje?
Že pred nekaj leti me je pritegnila umetnost vrtenja obroča oziroma hupkanja. Začeli smo s prijatelji na vrtu, tako zgolj ljubiteljsko, letos je to preraslo v resno rekreacijo. Obiskujem tečaje Inergije z Ines Rutar, prvo licencirano inštruktorico hupkanja v Sloveniji. Poskušam hupkati vsak dan, na potovanjih, ob dežju, doma v kuhinji, med malico, ob delovnih dneh in ob polnoči pred spanjem. V toplejših dneh se s prijatelji dobivamo v parku ob Gradaščici, pod Barjansko ulico.
Si kot predstavnik moškega spola na hulahupanju v manjšini?
Na treningih sem vedno edini fant, enkrat do zdaj se je zgodilo, da je eni dami uspelo pripeljati svojega spremljevalca, katerega vrnitev še čakamo. To me niti malo ne moti. Zadovoljstvo, ki ti ga ponuja vrtenje obroča, presega vse, kako bi rekel, tabuje o tem, za koga je ta šport.
Poletje in počitnice so pred vrati, se obeta kakšno novo popotovanje?
Načrtov nikoli ne delam daleč vnaprej. Poleti bom spet fotografiral v Ujusansa surf kempu, saj tam dan poteka po mojem okusu. Življenje v naravi, šotor, morje, sonce in valovi, dobro vzdušje v ekipi in tisti navdušujoč občutek, ki ga dobiš ob ujetem trenutku, ko se tečajnik prvič zapelje po valu. Kaj potem, pa se še odločam.
Če bi lahko počel karkoli in kjerkoli na svetu, kaj bi to bilo?
Izbral bi si kraj, kjer v hišah ni radiatorjev, torej nekje na toplem ob oceanu, kjer bi čakal, da pade kokos s palme, surfal in fotografiral, vsak dan, v nedogled. Nekateri pravijo, da to ni za vse življenje, torej dokler se ne bi naveličal.
