Kde sa vzala vaša láska k spevu? Láska k hudbe a spevu bola v mojom živote prítomná už od útleho detstva. Začalo sa to viac rozvíjať cez projekt Vali, s ktorým som sa stretol, keď som prišiel do Slovinska a na ktorom som sa podieľal dlhé roky.
Od kod tvoja ljubezen do petja?
Že od rane mladosti je bila v mojem življenju prisotna ljubezen do glasbe in petja. Bolj se je začela razvijati skozi projekt Vali, s katerim sem se srečala ob prihodu v Slovenijo in pri katerem sem sodelovala dolga leta. Bili smo skupina mladostnikov, ki je začela odkrivati lepote tradicionalne bosanske glasbe. Tako se je oblikovala bolj ali manj stalna glasbena skupina, pri kateri sem pela. Spoznala sem glasbo skozi oči izvajalca in ugotovila, da mi zelo ugaja ter sklenila, da po zaključku projekta nadaljujem svojo pevsko pot.
Mnogi ob pojmu bosanska glasba pomislimo na turbofolk. Kakšna je pravzaprav tradicionalna bosanska glasba?
Ta asociacija je napačna, saj sta to dva popolnoma različna glasbena svetova. Glasba se imenuje sevdah, po turški besedi za ljubezen. Pesmi, ki jih prepevam, se tako posledično imenujejo sevdalinke – ljubezenske pesmi. Na območje Bosne je ta glasbena zvrst prišla z okupacijo Turkov pred približno 500 leti in je spremljala razvoj mestnih središč in kulture. Gre za urbano glasbo. V njeni strukturi lahko zaznamo veliko orientalskih elementov, medtem ko besedila temeljijo predvsem na ljubezenski tematiki. Sevdalinke so bile v takratni konzervativni muslimanski družbi edini način komunikacije med spoloma. Ženske so bile ločene od moških in tovrstna komunikacija jih je združevala. Na začetku so bile sevdalinke velikokrat mišljene kot dvogovor mladeniča in mladenke, ki so ga sčasoma uglasbili. V razvoju sevdalink so se razvijale tudi teme, ki so jih obravnavale sevdalinke. Tako so kasneje obravnavale tudi patriotska čustva, lahko so opevale družabne dogodke, takratne slavne osebe …
Kje si nabirala svoje pevsko znanje?
Bolj ali manj sem samoukinja. Pri svojem delu je vedno dobro biti čim bolj odprt, tako da navdih črpam iz vseh glasbenih zvrsti in od različnih izvajalcev. Svoj glas sem tako urila tudi pri glasbenici Niki Vipotnik. Velik navdih so mi mojstri sevdah glasbe: Himzo Polovina, Zaim Imamović, Emina Zečaj, … Vse lahko uporabiš pri svoji interpretaciji. Obstaja pa tudi veliko zapisov, iz katerih lahko črpaš besedila in jih nato poskušaš na svoj način čim bolje interpretirati.
Se način petja sevdalink razlikuje od petja pop glasbe?
Temu načinu pravijo “ravno” petje, saj vsebuje veliko ravnih tonov, ki pa so bogato obarvani z melizmi oziroma okraski. Največjo težo pri petju sevdalink nosi interpretacija. Pri petju sevdaha igrajo čustva veliko vlogo, saj obravnavajo strast, otožnost, žalost, nostalgijo … Od pevca samega je odvisno, ali bo poslušalcu znal podati željeno čustvo in ga pripravil do tega, da se vživi.
Si kot oseba tudi večno otožna, melanholična – pod vplivom pesmi, ki jih poješ?
Tudi če sem otožna, dvomim, da je to zaradi vpliva pesmi. Po naravi nisem takšna. Od časa do časa pa me prevevajo trenutki otožnosti, tako kot vse nas. Drugače je, ko stopim na oder. Ko pojem, doživljam glasbo na svoj način. Otožnost takrat postane del mene, a v repertoarju nimamo zgolj žalostnih pesmi. Takrat se pesmi lotim na popolnoma drug način, odvisno od tega, kaj nam določena pesem lahko ponudi.
Energijo za doživeto interpretacijo pa črpaš …?
Iz življenja, in to svojega, definitivno. Ko nastaja neka nova pesem, se poglobiš vase, najdeš nek prostor, povezavo s preteklimi izkušnjami. Vprašaš se, kaj želiš s to pesmijo povedati in na kakšen način. Moja doživetja, preživeta čustva, s katerimi se povežeš in jih na odru ponovno podoživiš, so mi tam v oporo.
Kako občinstvo reagira na vašo glasbo?
Odvisno. Večina ljudi doživlja našo glasbo na zelo individualen način. Vsakemu poslušalcu pove nekaj drugega, vsak jo doživi na svoj način, tako poslušalci povežejo svoje izkušnje, svoja čustva s slišanim. Iz dvorane lahko tako odidejo polni emocij, naj so te nostalgične ali otožne, ali polni pozitivne energije.
Ustvarjaš skupaj s skupino Sedef. Je vaša glasba tradicionalna do obisti ali ji dajete nek nov, modernejši pridih, kot je trenutni trend v etno glasbi?
Naša osnova izvira iz tradicionalne bosanske glasbe, vendar smo ji dali nek nov, moderen pridih. Tako tradicionalno pesem obdelamo na način, kot jo mi slišimo. V naši interpretaciji se prepleta sodobno s tradicijo. Po predstavitvi našega novega albuma v KD Kamnik se je odprlo kar obsežno razpravljanje med tradicionalisti in tistimi, ki so bolj odprti do sprememb in novosti. Prvi so bili nekoliko razočarani nad koncertom, saj so pričakovali bolj tradicionalen način izvajanja sevdaha, spet drugod pa smo naleteli na odličen sprejem tako slovenskega, tujega kot bošnjaškega občinsta. Imeli smo koncerte pri nas, pri naših sosedih, v Franciji in vsi so nas sprejeli odprtih rok in ušes. Razpravljanje tradicionalno proti sodobno nima konca. Nam se zdi pomembno, da pesem z nami diha.
Ali obstaja bosanski način življenja in ali ga je v Sloveniji težko živeti?
Ne vem. In tudi če obstaja, ne vem, če ga živim. Če misliš na kakšne navade, ki smo jih prinesli s sabo v Slovenijo, je to pitje turške kave, ha, ha. Pri tem ne gre samo za to, da kavo zliješ vase, temveč da jo počasi “pijuckaš” ob klepetu s prijatelji.
Kje vas lahko slišimo?
S kitaristoma šemsudinom Džopo in Tilnom Stepišnikom bomo nastopili v začetku marca v Ljubljani in meseca aprila v Radovljici. Veliko tudi sodelujemo z drugimi glasbeniki. Tako nas na koncertih pogosto spremljajo čelistka Petra Onderufova, različni tolkalisti, violinisti, ki vsi doprinesejo dodatno vrednost in unikatnost koncertu.
Kje te najdemo, ko ne prepevaš?
Z veseljem pojem tortiljo ali kakšno solato v Romeu, zavijem na kavico ali kakšen posladek v La Petit Caffe. Čevapov za čudo ne maram. V hostlu Celica na Metelkovi pa tudi radi popijemo pijačko ali dve s člani skupine Sedef, kjer tudi marsikdaj nastopamo. Drugače je moja najboljša sprostitev petje, tako da upam, da mi boste kdaj tudi prisluhnili in boste del moje pripovedi.
