Ocitli ste sa niekedy v situácii, keď ste si položili otázku, ako vznikol čas? Kto hovorí, že je 10 ráno a nie 10 večer? Čas letí veľmi rýchlo, no teoretický fyzik Carlo Rovelli hovorí, že čas, ako ho poznáme, v skutočnosti vôbec neexistuje. Strašidelné, však?
Teoretični fizik Carlo Rovelli trdi, da čas ne obstaja, ker časovne spremenljivke v temeljni enačbi, ki opisuje svet, ni. Zveni verjetno zapleteno, saj smo se ljudje naučili družbeno opredeljevati čas, a znanstvenik piše, da nam ni treba raziskovati mehanike vesolja, da bi razumeli svet, a je včasih dobro ‘narediti korak nazaj’ in pogledati na stvari z iný uhol pohľadu.
Čas je fascinantna tema, ker se dotika naših najglobljih čustev. Čas začne naše življenje in se z njim hkrati vse uzavrieť. Preizpraševanje o času je preizpraševanje o našem življenju. Rovelliova knjiga, The Order of Time govori prav o človeških izkušnjah, ki so povezane s časom, ter tako zagovarja prepričljiv argument, da sta kronologija in kontinuiteta le zgodba, s katero se sami izgovarjamo, da bi naredili naš obstoj smiseln.
Čas kot iluzija
Rovelli trdi, da je čas zgolj perspektiva in ne univerzalna resnica. V resnici naj bi šlo za stališče, ki ga ljudje prenašamo iz roda v rod kot rezultat naše evolucije in našega bivanja na Zemlji ter prostora v vesolju. S človeškega vidika čas teče linearno, a na kvantnem nivoju so trajanja tako kratka, da ne morejo biti razdeljena, kot jih mi delimo, in časa kot takega sploh ni.
Rovelli razlaga, da je vesolje sestavljeno iz neštetih dogodkov. Tudi tisto, kar se nam zdi, da je stvar – kamen, recimo –, je dogodek, ki ga ljudje ne moremo registrirati. Kamen je v nenehnem stanju preobrazbe, je minljiv in je namenjen spreminjati svoje oblike. A v tej ‘slovnici sveta’ ni prostora niti časa.
Rovelli trdi, da način potovanja našega planeta ustvarja občutek reda za nas, a ni nujno, da je tako povsod tudi v vesolju. Tako kot določene rastline rastejo v močvirjih in ne v puščavah, tako je čas produkt okolja, v katerem živimo, in ni povezan z vesoljem.
Svet je urejen in ga beležimo od preteklosti do danes, ljudje pa povezujemo vzrok s posledico zaradi naše perspektive. V njem oblikujemo dogodke, ki so linearni, kar pomeni, da povezujemo dogodke z rezultati, kar nam daje občutek časa. Naše omejitve ustvarjajo napačen ali nepopoln občutek reda, ki ne pove celotne zgodbe. Rovelli tako trdi, da v resnici zameglimo svet zato, da se nanj osredotočimo, in oslepimo, da bi videli. Zaradi tega Rovelli piše, da je čas ignoranca.
Da je čas človeški koncept/izkušnja, Rovelli dokaže s primerom mednarodnega klica v tujino – predstavljajte si, da se pogovarjate s prijateljem iz New Yorka, vi pa ste v Londonu. Ko končno slišite v slušalki, kaj vam govori oseba, je minilo več tisoč sekund in ‘zdaj’ ni več ‘zdaj’, pravi Rovelli. Ne delimo istega časa na različnih mestih – nekdo v Londonu bo izkusil različne vidike dneva kot nekdo v New Yorku. Isti čas delite zgolj s tistimi, ki so v omejenem prostoru.
Čas je zgodba, ki si jo pripovedujemo
Čeprav nam fizika dokazuje druge skrivnosti časa, kot jih poznamo, znanstvenik pravi, da je to za ljudi nezadovoljivo. Ker je čas povezan z našim svetom, in to je vir naše identitete. Rovelli verjame, da je čas zgodba, ki si jo vedno pripovedujemo v sedanjem času, ker temelji na našem odnosu do predhodnih dogodkov in občutkov, da se je nekaj zgodilo. Ta pripoved, ki nam daje občutek zavedanja sebe, to je zabloda. Čas je torej čustveno in psihološko doživetje, ki se dogaja zdaj v naši glavi.
Viac informácií:
cpt.univ-mrs.fr
