Nájdite vo mne kúsky svojej nedokonalosti.
Ne zaljubi se v moj nasmeh, zaljubi v moje solze. V solze in v zgodbe, ki tečejo iz njih. Želim si, da nekdo razume bolečino, ki je skrita za vsako solzo.
Nočem, da se nekdo zaljubi v moje besede, želim, da se nekdo zaljubi v mojo tišino. V misli, ki me preganjajo, ko se svet utiša in se soba stemni. V trenutke, ko se moj um začne spraševati o vsem, kar je prav in kaj je drugače. V misli, ki me sprašujejo o resničnosti, o sanjah, o upanju, o vsem. In tedaj vem, da potrebujem nekoga, ki se bo zaljubil v odmev moje tišine in v zmedo v mojih mislih.
Ne zaljubi se v moj obraz, zaljubi se v moje oči, da se naučiš njihovega skrivnega jezika. Želim si, da nekdo brez strahu stopi vanje in svet vidi skozi moje oči. Videl bo, kako ga gledam, kako ga ljubim.
Zaljubi se v moje besede. Besede, ki jih tiho govorim. Besede, ki jih pišem. Besede, ki jih uporabljam, ko ne vem, kaj naj rečem in v vse tiste besede, ki tavajo v mojih mislih in iščejo odgovore na neodgovorjena vprašanja.
Zaljubi se v mojo norost. V mojo nenavadnost. V moja pričakovanja, strahove. V upanje. V negotovost. V trenutke nerealnih pričakovanj. V moje idealistične sanje. Želim si, da vidiš preprostost v moji zapletenosti in modrost v moji norosti.
Zaljubi se v moje rane. Zaljubi se v moje brazgotine, ker so me prav te naredile takšno, kakršna sem danes. Pomagale so mi zrasti. V tiste brazgotine, kjer so shranjeni koščki mojih razbitih sanj in delčki ranjenega srca. So razlog, da sem previdna, da ne zaupam vsem, da iščem ljudi, ki mi pokažejo svojo ranljivost in se ne skrivajo za masko lažne sreče.
Zaradi njih še vedno ljubim, tudi če me boli. So razlog, zakaj še vedno verjamem v nekoga posebnega in bodo razlog, zakaj bom razumela tvoje brazgotine. Skrito bolečino v njih. Skupaj jih bova popisala z ljubeznijo, spoštovanjem in zaupanjem. Moje in tvoje.
