Pri Porscheju so objavili padec dobička. In to ne tistega "statistična napaka" padca, ampak tistega, ki sproži alarme v upravnih odborih in tiho paniko med delničarji. V Stuttgartu morda pijejo pomirjevala, a prava travma se v resnici odvija v slovenskih dnevnih sobah. Zakaj? Ker je za povprečnega Slovenca Nemčija še vedno obljubljena dežela. Je naš industrijski "Oče", naš vzornik reda, discipline in inženirske superiornosti. Če pade Porsche, če pade simbol nemške moči, potem se zamaje tudi naš svetovni nazor.
Novica, ki bi jo v normalnih časih prebrali med borznimi poročili in jo pozabili do kosila, je tokrat odjeknila kot strela z jasnega. Zakaj? Ker Porsche ni le podjetje. Je barometer evropskega samozavesti. Je tisto podjetje, kjer so ljudje včasih stali v vrstah, kjer se je na avto čakalo kot na odrešenje in kjer je bil rabljen model včasih dražji od novega.
Še dve leti nazaj bi me večina poslala na prisilno opazovanje v norišnico, če bi izjavil, da je Porsche – ta neprebojni simbol nemškega inženirstva – klinično mrtev. Danes, ob novici o 99-odstotnem strmoglavljenju dobička, pa vsi tiho gledamo v tla. A pozor, padec dobička je le simptom. Bolezen je hujša.
Danes vrst ni več. Kupcev ni. In v trenutku, ko se zatrese nemški oltar, v slovenskih dnevnih sobah zavlada tiha panika.
Danes je nemška avtoindustrija videti kot tisti ostareli rock zvezdnik, ki v pretesnih usnjenih hlačah na odru prepeva hite iz leta 1985, medtem ko publika v prvi vrsti brska po TikToku. In najhuje? Bruselj in naši politiki mislijo, da bodo tega zvezdnika rešili tako, da mu bodo z zakonom prepovedali upokojitev.
Invazija “hobby nogometnih trenerjev” in lažne diagnoze
Takoj ko je novica prišla v eter, so iz vseh lukenj prilezli “hobby nogometni trenerji”. To je tista ista kasta ljudi, ki je med svetovnim prvenstvom selektorj, med epidemijo virolog, zdaj pa so nenadoma strateški direktorji avtomobilske industrije.
Eni kričijo: “Preveč elektrike so forsirali, to je to! Ljudje hočejo hrumenje!” Drugi vpijejo: “Premalo so bili drzni, Tesla jih je pojedla, zaspali so!”
Obe strani imata prav in obe se motita. Resnica je namreč, kot vedno, bolj kompleksna in leži na tisti neprijetni meta-ravni, o kateri se v gostilni neradi pogovarjamo. Težava Porscheja – in z njim celotne Nemčije – ni v tem, kateri motor vgradijo. Težava je v tem, da je njihov celoten poslovni model, ki je 70 let deloval kot švicarska ura, trčil ob zid nove realnosti.
Avtomobilski razvojni cikel traja desetletje. Avto, ki ga danes vidite v salonu, je bil zasnovan, ko je bil iPhone še novost. Ne moreš se preprosto obrniti na peti in reči: “Ups, od jutri delamo iPade na kolesih.” To je tanker, ki se ne ustavlja. In ta tanker zdaj pluje v napačno smer.
Tehnološki “Overshoot” in konec statusnega simbola
Nemci so desetletja prodajali nekaj, čemur ekonomisti pravijo “premium performance“. Bili so hitrejši, boljši, bolj inženirsko dovršeni. Danes? Danes se zgodi nekaj, čemur pravimo “overshoot”.
Ko se usedete v električnega Smarta ali nekega kitajskega “noname” križanca, ta do stotice pospeši hitreje kot najboljši Porsche 911 pred desetimi leti. Tehnologija je demokratizirala hitrost. Če lahko vsak pralni stroj na kolesih pospešuje kot raketa, kaj potem sploh še prodaja Porsche?
Izgubili so svoj USP (Unique Selling Proposition). Ostala jim je le še nostalgija in znamka. In tu postane stvar tragikomična. Ker vedo, da električni avto nima duše (beri: zvoka), nam zdaj prodajajo zvočnike. Poglejte Fiat Abarth – mali električni avto, ki ima zunaj zvočnik, da simulira brnenje motorja. To je tako, kot da bi si vegetarijanec na tofu narisal krvave črte, da bi izgledal kot zrezek. Patetično. To ni inženirstvo, to je teater. In nekateri avtomobilski novinarji to celo hvalijo in ploskajo.
Od “Rich & Healthy” do “Rich & Old”
Še huje je s samo demografijo. Kaj je bil včasih Porsche? Avto za “gazde”. Trd, glasen, neudoben. Sklopka trša od tvojega značaja. Dokaz, da si ugnal življenje in imaš zdravo hrbtenico.
Danes nam Nemci prodajajo dvigajoče se SUV-je. Zakaj? Ker so njihovi kupci stari. Potrebujejo visok sedež, ker jih boli križ, in gretje sedežev zaradi prostate. Iz kategorije “Bogat in zdrav” smo prešli na “Bogat in star”. Porsche je postal pregrešno drag ortopedski pripomoček z značko.
In slovenski novi bogataši to kupujejo, misleč, da kupujejo športnost, v resnici pa kupujejo vstopnico v čakalnico za geriatrijo.
Od “Freude am Fahren” do “Freude am Regulation”
Poglejte resnici v oči. Usedite se v sodobnega nemškega “premijca”. Avto te nahruli, če nisi pripet, piska, če greš 2 km/h prehitro mimo šole, in ti trese volan, če se dotakneš črte.
To ni več užitek v vožnji; to je vožnja z inštruktorjem, ki ga plačuje Evropska komisija. Nemški inženirji so postali rablji lastne kreativnosti, ujetniki Excel tabel in regulativ. Namesto inovacij nam prodajajo nadzor.
Na drugi strani imate Teslo in Kitajce. Ti ne prodajajo avtomobila. Prodajajo programsko opremo, okoli katere so ovili nekaj pločevine. To je preskok, podoben tistemu med Blackberryjem in iPhonom. In bodimo iskreni: nihče več ne pogreša fizične tipkovnice na telefonu, pa čeprav smo takrat vsi trdili, da brez nje “resen poslovnež” ne more delati.
Nemški avto je postal izdelek za generacijo, ki potrebuje visoko sedenje zaradi bolečega križa in gretje sedežev zaradi prostate. Kategorija “Rich & Healthy” je postala “Rich & Old”. In s tem ne gradiš prihodnosti, s tem gradiš udobno čakalnico za smrt.
Usain Bolt in bruseljska kapitulacija
In kaj naredi Evropa, ko vidi, da izgublja tekmo? Spremeni pravila.
Predstavljajte si, da tečete šprint na 100 metrov proti Usainu Boltu (Kitajska). On je na 90. metru, vi sopihate na 60. metru z odvezanimi vezalkami. In namesto da bi pospešili, se ustavite in zahtevate, da se ciljna črta premakne na 150 metrov.
Točno to je Bruselj storil z rahljanjem ciljev 2035. “Dajmo si še malo časa,” pravijo. “Rešimo motor z notranjim izgorevanjem!” Kakšna neumnost. Če si počasen, ti podaljševanje proge ne pomaga. Pomaga tistemu, ki je hiter, da si nabere še večjo prednost.
Medtem ko v Nemčiji odpirajo šampanjce, ker bodo lahko še nekaj let proizvajali batne motorje in sanjali o sintetičnih gorivih, na Kitajskem umirajo od smeha. Pravkar smo jim podarili desetletje, da nas dokončno povozijo. Oni ne razvijajo boljšega bata. Oni razvijajo 800-voltne sisteme, 400 kW polnjenje in AI, ki vozi bolje od človeka. Mi pa se ukvarjamo s tem, kako bi ohranili “tradicijo”.
Slovenski “Hišnik” v nemškem muzeju
Zakaj bi nas to v Sloveniji moralo skrbeti? Ker smo mi tisti mali, pridni podizvajalci. Mi delamo vijake, luči in prevleke za ta nemški stroj. Naše gospodarstvo je prisesano na nemško industrijsko dojko.
Če Nemčija postane muzej na prostem – lep, urejen, sterilen muzej industrijske zgodovine, kjer bodo kitajski turisti gledali, kako so včasih delali “vrum-vrum” – potem smo mi hišniki v tem muzeju. In hišniki so prvi, ki letijo, ko zmanjka denarja za ogrevanje.
Slovenija se mora zbuditi iz te gastarbajterske iluzije. Nemčija nas ne bo rešila, ker ne more rešiti niti same sebe. Postali so ujetniki lastnega uspeha, preteklih modelov in birokracije, ki duši vsakršen “Entdeckungsprozess” (proces odkrivanja), kot bi rekli ekonomisti.
Čas je, da snamemo poster 911-ke s stene. Meteor je že padel. Dinozavri se še pasejo, a trava je že suha. In če ne bomo hitro ugotovili, da prihodnost ni v nostalgičnem hrumenju, ampak v tihi, bliskoviti učinkovitosti, bomo ostali na peronu. Vlak pa bo, na žalost, odpeljal proti Pekingu.
