Dags för picknick, fritid och småsaker... En titt ut genom fönstret låter mig bara veta att aprilväder inte längre är synonymt med sol, och regn är återigen sol och regn... nu, förutom regnbågen, snö har ingripit dem emellan, och bli därför inte förvånad om björnarna förlänger sin viloläge till sommaren, och vi tar vara på tiden för en picknick i orörd natur, givetvis med ett paraply, en termojacka och en varm filt.
Pot v neznano, čisto preprosto kulinarično doživetje s sendvičem in čokoladnim mlekom ter kuža, ki je vedno prvi na odeji in vedno poje tudi zadnji grižljaj, pa ležernost in majhne stvari, to so besede, ki bi lahko opisale moj idealni piknik. A dandanes so pikniki več kot to. Težnja po neopaženosti in zlitjem z naravo se je spremenila v družbeno normo, ki jo narekuje stilistični ekshibicionizem. Prej kolo in košara s priboljški, zataknjena za zadnji sedež, sedaj velik karavan ali enoprostorec, ki v prtljažniku premore celotno mini kuhinjo z žarom, hladilnikom in seveda vrhunski set krožnikov ter posode za najmanj deset ljudi, da ne pozabim še galone z vodo pa stolov in velike mize. In medtem ko ata pripravlja in sestavlja svoj novi žar, se mama ukvarja s stilskim aranžiranjem mize, kjer ne manjka šopek svežih rož, otroci pa “geekajo” svoj novi PSP, medtem ko kuža zdolgočaseno čaka na svojo ”outdoor” posodo s pasjimi briketi. In ko je vse pripravljeno in idilično postavljeno, sledi “fotkanje” in objava na facebook in instagram, šele potem se kulinarična pojedina začne. Seveda vmes sledi še preverjanje stisnjenega gumba “like”, v nadaljevanju še trend konstantnega “fotkanja” ter objavljanja na socialnih omrežjih za vsak prehranjevalni korak, seveda z idilično naravo v ozadju. In za zaključek, še zadnje “fotkanje” praznih in umazanih krožnikov ter polnih trebuhov in ležerno raztegnjenega ata, ki leži na velikem ležalniku. Dan v naravi je končan, ko mama pospravi in kot lego kocke zloži vse nazaj v prtljažnik, ko otroci “zgeekajo” novi “level”, ko pes v košari zaspi in ko ata reče, da je čas, da gre piknik ekipa domov. Sem še kaj pozabila … Aja, pa na poti domov je spet »gužva« na cesti … pa sosedov avto v koloni ima še štiri “bicikle” na strehi … drug sosed pa še čoln … To so »skriti« čari današnje populacije navzven, deljenje življenjskih trenutkov z vsemi s socialnega omrežja, deljenje trenutkov, ki pripadajo samo tebi, otroci, ki vidijo samo virtualni svet, in stari starši, ki bi raje videli, da je piknik tak, kot je bil nekoč. Z nečim vmes in seveda s še vedno polno žlico kulinaričnega doživetja se bomo potepali tudi mi, med drugim se bomo ustavili na naši mestni tržnici, kjer svoja vrata vsak petek na stežaj drži odprta Öppet kök. Na potovanju okoli sveta bomo kukali v piknik košare, mogoče najdemo kakšno idejo ali namig več, a tudi digitalnemu mediju se v popolnosti ne bomo izognili, lahko pa naredimo kakšen ovinek več in kljub temu izkusimo čudovit piknik na prostem, brez pretiranega všečkanja in digitalnih naprav, mogoče le z GPS-napravo, da se slučajno ne izgubimo tam nekje “v mestni divjini”.
