Ursäkter använder vi när vi saknar idéer eller kreativitet och som vi kommer att titta på nedan, de är som rädsla - de är ihåliga inuti, men det finns ingenting utanför. De flesta av oss har huvudet fullt av idéer, men de flesta stannar där. Varför? För att andra inte kan se dem där, för att de är i en fristad. Men vi vet att fartyg inte byggdes för att ankras i hamnen, så det är nödvändigt att lyfta ankaret och skicka idéerna till öppet hav.
Ne skrbite, po koncu tega članka boste odličen kapitan svojih idej in boste obvladali ‘valove’ in pripravljeni za vsako ‘nevihto’, ki jih morebiti čaka, ko potujejo proti drugemu zalivu.
Če si priznate ali ne imate tone idej. A zdi se, da jih imajo eni vseeno več kot drugi. Zakaj? Ker jih spravijo na površje. To je tako kot ko pravijo, da če ni na Facebooku, ne obstaja. In če so torej ideje ‘samo’ v vaši till huvudet, tehnično ne obstajajo. Zakaj jim torej ne daste dihati, da so lahko več kot samo paglavci, ki slepo trzajo v glavi? Ker tu nimajo sovražnikov, ker jim ni treba sklepati prijateljev, ker se bojijo testa, ki jih čaka, ker niso pripravljeni na kritiko. Zato tudi obstaja tako malo ljudi s tako briljantnimi idejami. Ker so te najbolj riskantne, najbolj ‘nevarne’, najbolj interesantne, in le redki so dovolj moža, da jih spravijo iz možganskega ‘Alkatraza’. Včasih priplavajo do anteckningsbok, till Photoshop, kaj dlje pa se prebijejo le redke. Ker se bojijo, da se bodo izgubile v džungli mnenj, hja, gorjače na nimate. In tako umirajo počasne smrti na papirju, ekranu ali že v hemisferah. A čas je, da jim namenite lepšo usodo. Če trpite za katero od naslednjih stvari, sledite napotkom v nadaljevanju in spoznali boste, da jih zavirajo predvsem neracionalni strahovi.
Zakaj torej kreativitet oz. ideje umirajo na obroke in kako to pozdraviti?
1. Ideje so nedodelane
Nedodelane ideje oz. prebliski so lahko velika cokla kreativnosti. Čeprav gre morda za briljanten zametek, pa lahko hitro postane žrtev lastnih frustracij. Lahko je tik pred razcvetom, a jo nekaj pomendra. Takšne nedonošenčke je treba skrbno att vårda, kot tiste prave v inkubatorju. O njej je treba razpredati tudi zunaj glave. Ker če ste obtičali, je včasih dovolj že samo eno mnenje, da greste potem lahko naprej. Sicer pa se kolesa vrtijo v prazno.
Hur ska man hantera detta?
Morda se zdi to kontraproduktivno, a o ideji je treba att tala, debatirati, treba jo je gnesti kot plastelin. Treba jo je dati na rešeto. Objavite jo na socialnih omrežjih ali jo kako drugače spravite med ljudi. Naj zadiha, pustite ji, da se znajde sama v tem krutem svetu. Tako boste hitro dobili svaret ali je vredna ohranjanja pri življenju ali ne.
2. Pretežko je
Ideje niso nekaj, kar raste na drevesu. Niso v sobi, kamor se odpravite in pravo vzamete s police. Vprašajte författaren. To, da je pisana beseda njegov kruh, njegov kisik, še ne pomeni, da kdaj ne bo imeli težave kaj napisati in bo hlastal za zrakom. Včasih besede zatajijo in tedaj je potreben izjemen napor, da se prebijemo do pravih, do gramatičnih rešilnih jopičev. Idejni krč pisanja je nekaj, kar poznamo tudi vsi tisti, ki smo kdaj pisali ljubezenska pisma oz. sms-e ali prošnjo za delo.
Hur ska man hantera detta?
Najboljša rešitev je, da preprosto začnete. Da začnete pisati. Karkoli. Če boste samo zrli v prazen list papirja ali utripajoči kurzor na ekranu, si boste le še poglobili jamo, ki ste si jo skopali samo, nato pa še padli vanjo. Zapišite naslov, uvod, spravite na papir samo ključne besede. Nekaj! Boste videli, kmalu se bodo dvignile zapornice in vaš miselni tok bo spet poln idej.
3. Preveč se osredotočam na druge
Läsning knjig, časopisov, spletni vsebin, vse to je hrana za dušo. Predvsem knjige človeka napajajo z neko energijo, ki je lastna samo njim. A obenem je lahko to tudi ohramljajoče, saj dobimo občutek, da so vse dobre ideje že zasedene, da so bili vsi dobri stavki že napisani. Veliko nas tako trpi za t.i. »sindromom prevaranta«, velikim sovražnikom našega napredka, ki ‘trdi’, da smo manj vredni kot ostali.
Hur ska man hantera detta?
Dela drugih naj vam ne bodo v breme. Podaljšajte jih, kot z moko in vodo podaljšate dobro omako. Vsi imamo kaj za povedati in naša odgovornost, predvsem pa privilegij je, da k že povedanemu pristavimo svoj piskrček. Na nas je torej, da v drugih najdemo inspiration in s pomočjo nje ustvarimo nekaj novega. Konec koncev, vsaka stvar je remiks. To niso plagiati. Tudi najzahtevnejše in najlepše povedi so zgolj zlepljenka besed iz slovarja, pa so vendarle unikatne tvorbe, čeprav iz besed, ki si jih ne lastijo.
4. Vedno mi nekaj odvrne fokus
Kolikokrat ste vmes pokukali na Facebook eller Twitter, da ste prišli do te točke članka? Ste šli vmes morda po kavo, ste si privoščili kosilo, odpeljali psa na sprehod? Če ste prikimali vsaj eni stvari od naštetega, potem odgovorite še na tole. Ste to vi takrat ko ste skoncentrirani? Motilci so v današnjih časih dejstvo in samo na nas je, da se jim upremo. Ste dovolj močni? Nekoč so se borili proti sovražniku z mečem in ščitom, danes se borimo proti hladilniku, Facebooku, Twitterju, lista skušnjav pa se nikoli ne konča. Svet v katerem živimo, drage dame in gospodje. Hočete ali nočete.
Hur ska man hantera detta?
Därför att karantena ni priročna rešitev, je bilo treba poiskati nekaj bolj praktičnega. Najboljša rešitev je, da ustvarite umeten pritisk. Ja, vemo, kot da že ‘naravnega’ ni zadosti. Pa vendar. Če si postavljate kratke roke boste lažje izključili okolico in celo dokončali misel, idejo… Vsi še predobro poznamo to ‘študentsko’ hibo. Kampanjsko učenje pa to. Več kot imamo časa, manj ga namenimo temi. Zato, izklopite računalnik iz napajanja. In imate rok. Ali pa popredalčkajte distrakcije. Poiščite produktivne- morda vam na sprehodih skozi park poleg kakšnega ptičjega drekca kapne v glavo tudi kakšna ideja- in neproduktivne. Tu vam že brez poglobljene analize lahko izdamo protagonista- Facebook in Twitter. Bonnie and Clyde. Ker samo zgleda da zmagujete.
LÄS MER: 12 förstahandshemligheter om hur framgångsrika designers bibehåller sin kreativitet
5. Strah me je
Ta problem povzame vse zgornje. Strah je mor zaviralcev, kreativnost je grobar idej. In glavni razlog zakaj so zapornik vaše glave je, ne ker so česa krive in ne ker bi zavile na kriva pota, ampak ker so ‘deseti bratje’, bratje iz družine idej, ki jim pravijo, da niso dovolj dobre, da niso dovolj unikatne oz. dovolj neobičajne. Iz strahu se zato zatečejo v naročje možganov, ki jih pestujejo, dojijo, čeravno bi morale že davno shoditi in stopati po svetu same. Problem je, da nas ta strah tako hromi, da smo pripravljeni idejo splaviti, raje kot pa da bi tvegali da nas osramoti, ko bi ugledala luč sveta. Čeprav je to nekakšen logičen instinkt, pa ne bi mogel biti bolj napačen. Ker dobre ideje krasi prestanda, ne pa popolnost.
Hur ska man hantera detta?
Da vam bo postalo bekväm deliti svoje ideje z drugimi, dobre in slabe, ni nekaj, kar se bo zgodilo över natten. Potrebna je božja mast- tålamod, pa dnevni treningi, bitke. Tudi izgubljene, le da dobite vojno. Cona udobja ni kraj, kjer se biva. Ja, lepo se je vračati tja kdaj pa kdaj, a polno življenje se dogaja izven nje. Počnite druge kreativne stvari, stvari, ki sodijo v nek drug kontekst kot vaše delo. Vaše sadove delite, ne sramujte se jih, saj niso gnili. Zaradi tega boste dobili bolj debelo kožo in posledično boste vzeli del bremena in pričakovanja tudi z ideje. In več časa namenite svojim mislim- na kolesu, na sprehodu, kjerkoli, kjer jim pustite, da se prosto potikajo po vaši glavi. Ne vsiljujte jim zvokov iz slušalk, dilem, političnih zagonetk, zapletov iz službe. Naj gredo na pašo in se spočite vrnejo na delo. Bodite tudi bolj dostopni. Ne pretvarjajte se, da poznate odgovore na vsa vprašanja. Prosite za åsikt, bodite odprti do razmišljanj in opažanj drugih, postavljajte vprašanja. In kmalu ne boste več samo zbiralec idej, ampak tudi ustvarjalec idej.
