I går drabbades en av världens mest kända katedraler av en stor brand som totalförstörde taket på kyrkan och även det 93 meter höga klocktornet rasade i lågorna. Tidigt i morse meddelade Paris brandmän, som bekämpade branden hela natten, att den var under kontroll och att huvudklocktornet och en stor del av byggnaden hade räddats. För att hedra ett av de största historiska monumenten i världen har vi samlat 8 mindre kända fakta om Notre Dame-katedralen åt dig som du förmodligen inte känner till ännu.
Notre-Dame de Paris je bila zgrajena med 12. in 14. stoletjem, v svojem DNK-ju pa nosi večstoletno zgodovino Pariza. Gotska katedrala je odraz pomembne vloge Pariza kot gospodarskega in duhovnega središča v 12. stoletju, rane iz časa francoske revolucije pa so spomin na njeno močno vez z monarhijo – vez, ki je skoraj popolnoma uničila katedralo. Vsak dan je vanjo stopilo več tisoč turistov s celega sveta, da bi lahko fotografirali znamenito rozeto in lokaste opornike.
1. Pod katedralo se skriva pogansko mesto.
Île-de-la-Cité, na katerem leži Notre-Dame, je bilo nekoč galsko-romansko mesto Lutetia. Katedrala naj bi bila zgrajena tik nad ostanki templja. Leta 1710 so med izkopavanjem pod korom odkrili dele skulpturnega oltarja, posvečenega Jupiterju in drugim božanstvom (čeprav ni jasno, če je to dokaz antičnega templja ali pa to v originalu pripada neki drugi lokaciji). Več arhitekturnih ostankov so odrili med leti 1960 in 1970, večina teh naj bi pripadala poganski eri. Ostanki ležijo v arheološki kripti pod trgom pred katedralo.
2. Na strehi je bil “gozd”.
Katedrala je vsebovala ene najstarejših ohranjenih lesenih tramov v Parizu, za katere so v 12. stoletju posekali več kot 20 hektarjev gozdu. Vsak tram je bil iz svojega lesa. Zaradi tega je ta lesena mreža poimenovana “gozd”.
3. Njeni lokasti oporniki so bili “trendseterji” v gotski arhitekturi.
Katedrala Notre-Dame je bila ena najzgodnješih struktur, ki je bila zgrajena z zunanjimi lokastimi oporniki. Zgrajeni so bili okoli ladje cerkve, da bi sicer tanjšim stenam dali potrebno oporo. Izpostavljeni lokasti oporniki so postali ikonični vidik gotskega oblikovanja, in čeprav so še vedno debate, ali je res Notre-Dame prva cerkev, ki jih je imela, je zagotovo prav ta katedrala tista, ki je tovrstno oblikovanje naredila trend.
4. Zvonove so pretopili v orožje.
Kralji, ki so med francosko revolucijo izgubili svoje glave, niso bili edini del katedrale Notre-Dame, ki so ga uspeli uničiti. Katedrala, kot tudi druge cerkve po Franciji, je bila v poznem 18. stoletju spremenjena iz krščanskega prostora v novi kult razuma. Vseh njenih 20 zvonov – razen ogromnega bourdona (najtežjega zvonu) iz leta 1681, poimenovanega Emmanuel – je bilo umaknjenih in pretopljenih v topove. Zvonove so v 19. stoletju nadomestili, a novi zvonovi niso bili tako fini kot prejšnji in niso tako lepo zvonili. Končno so v 2013 pripeljali nov set zvonov z zelo podobnim zvokom tistemu iz 17. stoletja. Emmanuel se ob posebnih priložnostih še vedno oglasi.
5. Rešila sta jo Napoléon in Victor Hugo.
Ko se je Napoléon Bonaparte odločil, da bo imel svoje kronanje leta 1804 v Notre-Damu, je bila katedrala v zelo slabem stanju in več let so jo uporabljali skorajda za skladišče. Napoléon se je odločil, da bo cerkvi vrnil njeno uporabnost in tam gostil samookronanje, kar je katedrali dalo nov pomen. Kljub temu pa kronanje ni rešilo poslabšanja njene strukture. Victor Hugo je v svojem romanu iz leta 1831 Notre-Dame de Paris uporabil za personifikacijo Francije. Ime romana se velikokrat prevaja kot “grbavec iz Notre-Dama” (v slovenščini je to Notredamski zvonar), a zvonar Quasimodo ni glavni lik – glavni like je katedrala. Knjiga je bila uspešna, kar je vodilo k večji prenovi cerkve, ki sta jo nadzorovala arhitektra Jean-Baptiste-Antoine Lassus in Eugène Viollet-le-Duc.
6. Njen zvonik je bil svetniški strelovod.
Če pogledate fotografijo zvonika pred požarom, boste videli na vrhu petelina. Ta tam ni bil le za dekoracijo. Od leta 1935 so bile v njegovem kovinskem telesu zavaroavne tri manjše relikvije – domnevno del trnjeve krone in nekaj delov svetega Dionizija ter svete Genovefe Pariške (zaščitnika mesta). Ti naj bi po legendi skupaj tvorili neke vrste svetniški strelovod, ki naj bi varoval tiste v cerkvi.
7. Na strehi živijo tudi čebele.
Na notredamski zakristiji živijo je panj čebel. Panj z buckfaškimi čebelami so namestili leta 2013. Med pridelujejo s pomočjo rož iz bližnjih vrtov, vključno s parkom na trgu papeža Janeza XXIII. Po poročanju časnik The New York Times se med podari revnim.
8. Njena stolpa nista identična dvojčka.
Na prvi pogled sta stolpa katedrale videti kot identična dvojčka. Če greste bližje, boste ugotovili, da je severni stolp nekoliko večji. Kot drugi elementi katedrale sta bila tudi stolpa grajena postopoma, kar pa pomeni, da je katedrala bolj kolaž arhitekturnih trendov kot pa višek vizije ene same osebe.
