Berlinale 2020: 10 måste-se-filmer från årets festival

Letošnja, 70. edicija festivala je z zlatim medvedom okronala film Zlo ne obstaja (There Is No Evil/Sheytan vojud nadarad, 2020) iranskega režiserja  Mohammada Rasoulofa. Nabor “must see” filmov, ki so sodelovali na festivalu Berlinale 2020, je seveda obsežen.

To pa je jagodni izbor desetih najboljših, ki jih absolutno morate videti!

Drama

Ameriški sektor (The American Sector, 2020)

Berlinski zid je morda res padel novembra 1989, vendar nikoli ni bil zares uničen; bil je le razstavljen. Več kot 30 let pozneje so fragmenti betonskega zidu, ki je nekoč ločeval Vzhodno in Zahodno Nemčijo, raztreseni po svetu. Na desetine jih lahko najdemo samo v ZDA. En del se skriva v zelenih gozdovih Pensilvanije, drugi je na ogled v predsedniški knjižnici Georgea Busha v College Stationu v Teksasu. Hotel Hilton v Dallasu hrani delček v preddverju, kjer ljudje hodijo mimo, ne da bi sploh vedeli, da hodijo tako blizu zgodovinskega artefakta. Delček je shranjen celo v prostorih Universal Studios na Floridi – takoj za Hard Rock Cafejem.

Stephensov in Velezov film je popotovanje po ostankih zgodovine, je nežna meditacija o odnosu med zgodovino in ideali, ki jo pomagajo oblikovati.

Historiskt drama

Šarlatan (Šarlatán, 2020)

Poljska režiserka filma Šarlatan, Agnieszka Holland, je bila do zdaj že trikrat nominirana tudi za oskarja. Film Šarlatan govori o češkem zdravilcu Janu Mikolášku (Ivan Trojan), ki pride v konflikt z vladnimi avtoritetami, ker bolnike zdravi z zdravilnimi rastlinami. Ta ganljivi, a intimni ep raziskuje temno plat Mikoláškovega boja, da uravnoteži svojo vest in svoj klic.

Drama

DAU. Natasha (2020)

Najbolj pričakovan projekt letošnjega Berlinala, ki so ga poimenovali “sovjetski Truman šov”, vsekakor ni razočaral. Ruski režiser Ilya Khrzhanovskiy je sprva hotel pripraviti tradicionalno biografijo sovjetskega fizika Leva Landaua, vendar se je produkcija pozneje prelevila v epski producentski projekt in na koncu najambicioznejši filmski eksperiment v zgodovini, ki je nastajal kar 10 let.

Glavna protagonistka je Natasha, ki dela v skrivnem raziskovalnem inštitutu v Sovjetski zvezi. Nataša veliko pije, rada govori o ljubezni in ima ljubezensko afero. To je zgodba o nasilju. Radikalna in provokativna. Film ima obliko seksualno eksplicitne drame z vrtoglavim “orwellovskim” obratom v svojem končnem dejanju. Film je bil na festivalu Berlinale 2020 nagrajen s srebrnim medvedom.

Dokumentär film

Gunda (2020)

Gunda je nemi dokumentarec, posnet v črno-beli tehniki s kamero Arri Mini. Film spremlja življenje živali na kmetiji. Glavna “igralka” je mama pujsa z imenom Gunda, ki jo je filmska ekipa prvič obiskala, ko je skotila ducat mladičev. V naslednjih treh mesecih je ekipa kmetijo obiskala še trikrat ter spremljala rast in razvoj malih pujskov. Glavno sporočilo filma je: “Ne jejte živali!” Kossakovsky pa je k ustvarjanju svojega veganskega testamenta povabil tudi Joaquina Phoenixa.

Triler/srhljivka

Vsiljivec (El Prófugo, 2020)

Argentinski režiser je po knjižni predlogi The Lesser Evil (Manjše zlo) posnel zgodbo o Inés, mladi ženski, ki po travmatični epizodi na potovanju s partnerjem začne mešati med resničnim in namišljenim. Njen lik je preganjan, zasvojen z drogami in prizadet. Film se metaforično igra z načini, kako moški nadzorujejo ženske. Ta psihoseksualni triler je, kot je rekel režiser, “hkrati sanje in budnost, fikcija, dejstva in resnica”. Predvsem pa odraz prelomnega režijskega talenta.

Science fiction

Prvi in zadnji človek (Last and First Men, 2020)

Čez dve milijardi let se človeška rasa znajde na robu izumrtja. Skoraj vse, kar ostane na svetu, so samotni in nadrealistični spomeniki, ki svoje sporočilo prenašajo v puščavo.

Delo Jóhanna Jóhannssona je preseglo vsa pričakovanja. Ta nesporni islandski talent je na žalost umrl leta 2018, ko je bil star le 48 let. Pred smrtjo pa je dokončal svoj poslednji izdelek, ki je njegov opus povzdignil na povsem novo raven. Bleščeča apokaliptična mešanica črno-belih podob jugoslovanske arhitekture in globokega glasu Tilde Swinton ter dejstvo, da je bil film dokončan po režiserjevi smrti, nam sporoča, da je film dokaz moči, trdnosti in modrosti, ki je močnejši od same smrti.

Drama

Moja mala sestra (Schwesterlein, 2020)

Lisa se je poslovila od svoje želje, da bi postala dramatičarka, in od berlinske umetniške scene. Zdaj živi v Švici s svojim možem, ki vodi mednarodno šolo. Ko njen brat dvojček zboli, se vrne v Berlin. Film je srce parajoča družinska drama o dvojčkih – Svenu, slavnem gledališkem igralcu, ki se bojuje z rakom, in Liso (Nina Hoss), ki prevzame skrb zanj. Lisa se ne trudi le, da bi rešila brata, ampak hkrati rešuje svoj zakon, medtem ko vzgaja še dva osorna otroka. Hossova je svojo vlogo odigrala vrhunsko, intimno, empatično, in vsekakor vredno nagrade.

Fantasy film

Ostržek (Pinocchio, 2019)

V Italiji je film že postal pravi hit. Režiser Mateo Garrone je pravljico Carla Collodija ovekovečil v epsko vizualni različici, ki navduši še tako zahtevne gledalce vseh starosti. Geppetta, izdelovalca igrač, ki je izklesal tudi Ostržka, igra eden in edini Roberto Benigni.

Mali Pinocchio se namesto v šolo odpravi v cirkus, potem ko je oče njegov suknjič zamenjal za pravopisno knjigo. Tu so še dobra vila (Marine Vacth), cirkuški vodja … Vsi liki imajo mojstrsko izklesane podobe, kostumografija in prostetika sta vrhunski. Film je dobil kar 15 nominacij za nagrade Donatellov David.

Drama

Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad, 2020)

Briljantna antologija iranskega režiserja Mohammada Rasoulofa, ki od leta 2017 ne sme zapustiti države, razkriva štiri zgodbe vojakov, ki čakajo svojo usmrtitev in se sprašujejo, v kolikšni meri se lahko svoboda posameznika izrazi v despotskem režimu in njegovih na videz neizogibnih grožnjah. Kaj se zgodi na točki brez vrnitve, kako čakanje na usmrtitev vpliva na najbližje? Film si je na letošnjem festivalu prislužil zlatega medveda.

Drama

Ženska, ki je tekla (Domangchin yeoja, 2020)

Gamhee, mlada ženska, ki je prvič po petih letih ostala za nekaj dni sama, brez moža, v Seulu, se odloči obiskati tri prijatelje. Medtem ko Gamhee potuje od enega do drugega, raziskuje, kako je, če čas preživljaš sam, svoboden. Skozi prijazne dialoge, ki tečejo neodvisno drug od drugega, nad in pod gladino, se razkriva globina življenja te mlade korejske ženske.

Korejski režiser Hong Sang je skozi drobne, nepredvidljive trenutke prikazal kompleksno in globoko celoto. Skoraj amaterska kakovost in lahkotnost filmskega toka dajeta občutek površnosti. Vendar struktura filma razkriva nesluteno študijo globine življenj premetenih, na videz preprostih žensk, ki se spopadajo s celo vrsto zoprnih moških.