"Ni pomembno, kako dolgo smo živeli z omejitvami. Če stopimo v temno sobo in prižgemo luč, ni pomembno, ali je bila soba v temi en dan, en teden ali deset tisoč let - prižgemo luč in je razsvetljena. Ko se zavemo svoje sposobnosti za ljubezen in srečo, je luč prižgana." - Sharon Salzberg
Gledam v zvezdnato nebo, ki govori glasneje kakor tisoč besed. Počutim se tako lahkotno in mirno. Zaspano se nasmehnem vesolju, saj vem, da čuti, da sem srečna. Ve, da sem od sebe spustila stvari, ki so me dušile.
Naučila sem se izgubljati, izgubljati vse tisto, česar nisem nikoli potrebovala.
Izgubila sem ljudi. Izgubila sem neiskrene prijatelje. Izgubila sem strupene ljubimce. Izgubila sem ljubezen do napačnih ljudi, ki so me stali več, kot sem jim bila pripravljena dati.
Z nekateri se preprosto nisem ujela. Drugi so mi prinesli zgolj spoznanje, da sem preveč ranljiva, da zame niso dobri, ker so mi prinesli več bolečine, kakor ljubezni. S temi spoznanji je prišel zdrav občutek samozadostnosti, ki sem ga z vsako izgubo vedno bolj sprejemala in negovala.
Naučila sem se, da moram biti sama sebi prioriteta, ne glede na to ali sem prioriteta drugim.
Izgubila sem prepričanje, da nisem vredna. Izgubila sem del zavedanja. Del, ki se je vedno preveč zavedal vseh stvari, ki jih nikoli ne bi mogla nadzorovati ali spremeniti. Izgubila sem občutek nelagodnosti.
Izgubila sem glasove v glavi, ki niso želeli utihnili, ko sem potrebovala tišino. Izgubila sem občutek, da me obsojajo. Izgubila sem občutek neomajnega ponosa in ega.
Izgubila sem vero v popolnost. Ne verjamem več, da popolnost obstaja. Izgubila sem neomajno željo po brezhibnosti in dovršenosti. Ne mislim več, da je najboljše življenje popolno življenje. In v izginotju popolnosti sem našla lepoto.
Izgubila sem predsodke. Pustila sem si, da dvomim v vse, v kar sem kdaj verjela, kakor da ni res. Naučila sem se vsega, kar sem nekoč mislila, da sem se naučila. Brez pristranskosti.
Izgubila sem občutke. Izgubila sem nelogično upanje. Izgubila sem željo, da bi stavila na nekaj samo zato, ker so drugi to želeli. Izgubila sem koncept obžalovanja. Izgubila sem jezo, zamero. Izgubila sem vsak občutek, ki je bil napačno ali narobe usmerjen.
Izgubila sem nekaj sanj. Spoznala sem, da vse, o čemer sem sanjala, ni bilo vredno mojih sanj. Spremenili so se moji cilji in poslanstvo, ki so se iz bremena preusmerili v zadovoljstvo. Vse zato, ker sem si dovolil biti odkrita, da sem spoznala, da niso vse moje sanje res moje.
Izgubila sem večno potrebo po vedno več in biti več. Naučila sem se ljubiti to, kar sem, in tisto, kar imam.
Izgubila sem možnosti. Izgubila sem priložnost živeti nekje drugje. Izgubila sem priložnost za ločitev. Izgubila sem priložnost za uspeh na področju, ki mi ni napolnilo srca. Izgubila sem vse te možnosti, ker sem jih izpustila. Če bi jih izkoristila, ne bi imela možnosti, ki jih imam sedaj. Izguba teh možnosti mi je le dala nove možnosti. Naučila sem se, da ni namenjeno vsaki priložnosti, ki pride do mene, da jo izkoristim.
Izgubila sem potrebo, da bi bilo vse vnaprej dogovorjeno. Življenje je spontano, vendar bom nenehno zaupala, da bo moj način življenja vedno najbolj konstruktiven in najmanj škodljiv.
Izgubila sem se, da bi se spet našla. Izgubila sem stvari, ki sem jih morala izgubiti, in spoznala sem, da izguba ni neusmiljena stvar in tudi spremembe niso. Izgubila sem vse, kar sem morala, da bi začela znova.
Dala sem si resnično in čisto priložnost, da se obnovim na najbolj verodostojen in neokrnjen način – da resnično postanem moj pravi jaz. Vse sem si dovolila izgubiti, ljubeznivo in hvaležno.
Predlagam vam, da izgubite. Izgubite vse, kar vas omejuje ali postavlja v omejen položaj. Izgubite vse, česar niste nikoli čutili, da je del vas. Izgubite vso kožo, ki ni vaša. Izgubite vse tisto, kar vas omejuje, da si boste lahko dali priložnost in obrnili čisto nov list v življenju. Izgubite težo, pritisk in dovzetnost. Izgubite vse, ker le tako lahko resnično najdete – sebe!
