Mammas kärlek förstörs inte av tid eller avstånd, den är sällsynt, dyrbar och kan inte upprepas.
Mame so neprecenljive in ne glede na to, koliko smo stari, bo mama še vedno igrala pomembno vlogo v našem življenju. Usmerjala nas bo skozi življenje, skrbela za naše počutje, nas varovala pred težavami, nas objela, ko več ne bomo vedeli, kam. Naredila bo vse, kar je v njeni moči, da bi nas spravila v dobro voljo, ko bomo poteptani od življenja.
Ko smo otroci, je mama ključna oseba v našem življenju. Je naše varno zavetje pred vsemi problemi sveta. Ko se počutimo izgubljene ali prestrašene, je vedno ob nas, da nas vodi skozi temo ali da se privijemo in skrijemo v njen topel objem.
Skozi leta se stiki počasi prekinejo, ne slišimo in vidimo je več tako pogosto in od nje nismo več tako odvisni, kakor smo bili v otroštvu. A to ne pomeni, da je ne potrebujemo več. Nikakor. Vedno jo potrebujemo, ona je naša in mi smo njena första kärleken.
Je edina oseba, ki je nikoli ne bo prenehalo skrbeti za nas. Je naš najbolj zvest prijatelj. Vedno bo nekje za nas, če bomo potrebovali objem. Vedno bo tam, ko bomo na dnu, ko nihče ne bo verjel v nas, niti sami – ona bo. Njeno življenje smo mi; tudi ko bomo imeli družino, bomo še vedno njen otrok.
Vedno je en telefonski klic stran. Ni dvoma, da se nam bo oglasila, ko jo bomo poklicali, ne glede na to, kje je in kako pozno je. Odpustila nam bo vse stvari, s katerimi smo ji povzročili bolečino, in bo ob nas ne glede na to, kako smo jo prizadeli, ker ne zna biti jezna na nas.
Ni popolna, a tudi mi nismo. Včasih njen trud ni bil viden ali ga nismo razumeli. Naredila je vse, kar je znala, po svojih najboljših močeh, da bi nam odvzela skrbi, bolečino. Če bi lahko, bi zbolela namesto nas, nosila bi našo bolečino, tegobe, samo da bi bili srečni.
In ne samo tedaj, ko smo bili majhni, tudi zdaj, ko smo odrasli. Ko nam kdaj njena skrb preseda in si mislimo: “Samo pusti me na miru.” Ne odneha, je vztrajna, ker ji je mar. Pove nam resnico, ki nam je nihče ne želi povedati, pa čeprav njo boli še bolj kakor nas, ker ne želi, da nam drugi povzročajo bolečino, in predvsem, ker nas ima rada.
Ne glede na to, koliko let mine, mama je samo ena. Seveda sta se kdaj sporekla, bila jezna drug na drugega, se grdo gledala, ampak na koncu to ne spremeni dejstva, da je mama le ena. Vedno jo potrebujemo, ne glede na to, koliko smo stari, in ona potrebuje nas.
Prevečkrat jo jemljemo za samoumevno. Pokažite mami, da jo imate radi. Pokličite jo, zdaj, ta trenutek, ali odidite k njej in jo samo – objemite!
