Kako je sploh mogoče meriti CO2 odtis pri tako kompleksnih procesih, kot so kolesarjenje, pisanje e-sporočil, jadranje po Sredozemlju, ...? Vsak od omenjenih procesov je drugačen. Pomembno pri merjenju je, da vključimo pri proizvodnji izdelkov vse procese, ki jih uporabljamo. Te procese zatem ...
Kako je sploh mogoče meriti CO2 odtis pri tako kompleksnih procesih, kot so kolesarjenje, pisanje e-sporočil, jadranje po Sredozemlju, …?
Vsak od omenjenih procesov je drugačen. Pomembno pri merjenju je, da vključimo pri proizvodnji izdelkov vse procese, ki jih uporabljamo. Te procese zatem razdelimo na porabo. Kolesarjenje ima na primer zelo nizek odtis. Najprej se ugotovi, koliko emisij je nastalo pri izdelavi kolesa: električna energija za proizvodnjo aluminija, oblikovanje okvirja, proizvodnja elektrike; ob vsem tem nastajajo emisije ogljikovega dioksida. Za konec se emisije porazdelijo med vse prevožene kilometre, ki jih bo kolesar naredil, dodajo se tudi emisije hrane, ki jo je kolesar porabil, ta pa je v tem primeru gorivo. Počasi se vzpostavlja sistem, ki vzporedno s pretokom denarja sledi pretokom izdelkom, kar omogoča računanje emisij vse bolj kompleksnim izdelkom in dejavnostim.
Kaj nam odtis sploh pove?
Odtis pove, koliko ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov se izpusti v ozračje pri proizvodnji in uporabi izdelka ali procesa. To je tesno povezano tudi z energijo, ki se pri tem porabi, saj po navadi prav ta največ prispeva k emisijam. Ogljikov dioksid je v središču zanimanja, ker povzroča klimatske spremembe – in zato se uporablja kot enota. Ogljični odtis enega jabolka je naprimer 80 gramov, jajca 300 gramov, štruce kruha kilogram in telečjega zrezka dva kilograma. Na police v Veliki Britaniji počasi prihajajo izdelki, ki imajo na embalaži označen oglikov odtis, podobno kot kalorije. Tako se bomo počasi navadili nanj in ga začeli upoštevati v svojih vsakdanjih odločitvah.
Ko si prvič zašla v svet merjenja ogljikovega odtisa, kaj te je najbolj fasciniralo, presenetilo ali razjezilo?
Najbolj me preseneti in tudi razjezi še vedno dejstvo, kako slabo se zavedamo, kateri izdelki in predvsem navade imajo velik vpliv na okolje. Na primer: nekdo se vsak dan vozi v službo iz Portoroža v Ljubljano. Hitri izračun pove, da z vožnjo na leto prispeva okoli 40 ton ogljika, kar je enako 4 miljonom plastičnim vrečkam. Kot bi vsak dan iz trgovine prinesli deset tisoč vrečk. Kakšen avto in koliko se vozimo, je iz vidika emisij stokrat bolj pomembno od tega, kako se tuširamo in ali ločujemo odpadke, a je že to zelo pomembno.
Je razkošen življenjski stil nujno povezan z visokim ogljikovim odtisom?
Načeloma to drži. Eksotične počitnice, veliki avtomobili, hiše, bazeni – ti so pravi požeruhi energije. Pred kratkim sem v Londonu na ulici videla kolesarja, ki je stal z razširjenimi rokami pred velikim terenskim vozilom in vpil: “Gospa, vi ne razumete, ta avto je enostavno prevelik!” Situacija je bila zelo nenavadna in hudomušna hkrati, vendar je znamenje prihajajočih sprememb. Mislim, da bo v prihodnosti takšen življenjski stil zaznamovan kot “klimatski kriminal”. Vsekakor je mogoče živeti zelo kvalitetno z nizkim ogljikovim odtisom. Po mojih izkušnjah so ljudje, ki se v službo vozijo s kolesom, jejo sezonsko in naravno hrano, enostavno srečnejši od tistih, ki vsakodnevno izgubljajo živce v prometni gneči. Seveda ni vsakemu omogočen takšen način življenja.
Kaj lahko vsak v svojem domu naredi za naravi prijaznejše življenje?
Veliko stvari in večina je že splošno znanih. Uporaba varčnih žarnic, pri čemer ni treba čakati, da stare pregorijo. Ogromno emisij povzroča ogrevanje. Dodatna izolacija sicer ni nekaj, kar lahko naredimo iz danes na jutri, toda previdnost pri ogrevanju v zimskih mesecih veliko pripomore. Smiselno je preveriti, ali bi se pod vrata splačalo zatlačiti kaj proti prepihu, predvsem pa ne puščajmo hkrati odprtega okna in odprtega radiatorja. Pranje perila pri nižji temperaturi, izklop računalnikov in drugih naprav, ko jih ne potrebujemo.
Si kdaj računala svoj vsakdanji odtis in spremenila svoje navade, da bi zmanjšala svoj odtis?
Sem, a mislim, da sem večino svojih navad spremenila že pred tem. Vsakodnevne vožnje opravljam s kolesom, jem malo mesa in se trudim, da ne kupujem stvari, ki jih ne potrebujem. Mislim, da se nikomur ni potrebno odreči svoji najljubši stvari, ampak je pomembno, da se trudimo, kjer je le mogoče. Moja največja slabost so relativno pogosta poslovna potovanja med Londonom in Ljubljano. Želim si, da bi bile po Evropi boljše železniške povezave. Teoretično bi se taka pot lahko opravila kot nočna vožnja z vlakom.
Se ti zdi London prijaznejši do narave kot slovenska mesta?
Da in hkrati ne. London sicer nima veliko skupnega z naravo, vendar je vse zaradi gostote ljudi bolje izkoriščeno. Neprimerljivo večji delež ljudi se vozi z javnim prometom. Velika mesta omogočajo racionalnejšo izrabo prostora in virov in so hkrati velik šok za lokalno okolje. Ljudje so tudi bolj oddaljeni in odrezani od naravnega okolja, tako da verjetno živijo manj povezani z njim, kar seveda ni dobro, a je zavest o okoljski problematiki v Veliki Britaniji vseeno veliko večja kot v Sloveniji.
