Gillade du att göra armband och örhängen av plasticine som barn, eller utvecklades din passion för smycketillverkning senare? Som barn var jag alltid upptagen med att rita, färglägga, klippa ut bilder från papper och senare gjorde jag figurer av
Ali si že kot majhna rada izdelovala zapestnice in uhane iz plastelina ali se je strast do izdelovanja nakita razvila kasneje?
Kot otrok sem bila venomer zaposlena z risanjem, barvanjem, izrezovanjem slik iz papirja, pozneje pa sem izdelovala figurice iz gline in fimo mase. O nakitu kot zelo mlada nisem nikoli razmišljala. Ni me zanimalo, kako okrasiti človeško telo, bolj so me zanimali objekti kot takšni: figure, ljudje in živali. V bistvu sem najprej hotela postati keramičarka, a sem kmalu ugotovila, da glina ni moj material. še danes ko izdelujem kos nakita, ne razmišljam o nakitu kot takšnem, bolj me zanima njegova pripovedna stran. Verjetno so prav zaradi tega moji kosi nakita bolj miniaturne skulpture kot pa modni dodatek.
Kdaj se je ustvarjanje prelevilo v tvojo aprilsko zgodbo?
April se v bistvu šele prebuja. Ideja zanj se je rodila lani, po obisku nemškega sejma nakita. Vedno sem si želela poleg unikatnega nakita ustvariti še takšnega, ki bi ga bilo mogoče narediti v serijah. Zdi se enostavno, pa vendar zame ni bilo tako. Kako enostavno, hitro in dokaj poceni domisliti in narediti kolekcijo, ki bo istočasno še zanimiva, všečna in malce drugačna? April naj bi bil prav to. Vodilo pri ustvarjanju je narava, ki je stična točka z mojimi unikatnimi izdelki, zato se mi je zdelo primerno, da tako poimenujem tudi svoj atelje.
Ima vsak izdelek svojo simboliko in pomen ali nastopa zgolj kot modni dodatek?
Nakit me zanima predvsem kot mala plastika, kot nosljiva mala plastika. Tako si najprej zamislim zgodbo, šele nato pa se ukvarjam s tem, kako se jo bo dalo nositi. Moram poudariti, da so vsi moji kosi nakita votli, s čimer zmanjšam težo posameznega kosa, kar je še posebej pomembno z vidika nosljivosti. Zgodi se tudi, da ljudje moj nakit raje dajo v okvir in z njim okrasijo stanovanje, ne sebe.
Iz česa ustvarjaš? Uporabljaš pri izdelovanju kakšne posebne materiale?
Za izdelovanje nakita vedno uporabljam srebro, ki mu pogosto dodam zlate detajle. Včasih zaradi barve uporabim kanček bakra, srebro pa tudi velikokrat počrnim, oksidiram. Nekatere kose tudi emajliram, še posebej takrat, ko si zaželim pisanih barv.
Tvoj nakit ima pogosto obliko živali in rastlin. Imaš skrivni kotiček, kamor se podaš in črpaš ideje za svoje izdelke?
Ideje prežijo vsepovsod, samo videti jih je potrebno, to pa je velikokrat odvisno od počutja in pripravljenosti, da videno prevedeš v kreativno idejo. Najlažje to počnem takrat, ko je za mano obisk kakšne odlične razstave ali kakšnega drugega, umetniškim čutom ugodnega dogodka. Seveda največkrat črpam ideje iz narave in tako v mojih zgodbicah vedno nastopajo rastline in živali.
Ali lahko uresničiš vsako noro idejo ali določenih ni mogoče realizirati?
Na začetku ustvarjalne poti sem imela kar nekaj težav, saj nisem znala uskladiti idej in praktičnega znanja. Tako je bilo veliko idej zame neizvedljivih. Z leti pa si pridobiš več znanja o tehnikah izdelovanja nakita in se naučiš ideje prevesti v kovino. Nekako si izbereš tehniko oblikovanja nakita, ki ti najbolj ustreza in tako se sčasoma um in roke uskladijo. Seveda nikoli ni prepozno, da se naučiš še kakšne nove tehnike in s tem obogatiš svojo ustvarjalnost.
Veliko se mudiš na razstavah, kjer tudi razstavljaš svoje izdelke. Ti je katera razstava ostala še posebej v spominu in zakaj?
Zelo rada pripravljam nakit za razstave. Takrat se najlažje umaknem v svoj svet in živim samo za to, kar me v resnici veseli. Moram reči, da so mi do sedaj vse moje razstave ostale v lepem spominu, če pa že moram katero izpostaviti, bi to bila lanskoletna razstava v Monfalconeju. Organizatorji so jo izvedli nadvse profesionalno in zelo domiselno, tako da mi bo zaradi tega še dolgo ostala v prijetnem spominu.
Se trenutno pripravljaš na kakšen poseben dogodek?
Trenutno se pripravljam na razstavo, kjer bom sodelovala z ilustratorko in kreatorko pravljičnih svetov Mojco Sekulič. Na njenih slikah si izberem določen motiv in ga nato prevedem v objekt, nakit iz kovine. Ona dela enako – inspiracijo za slike črpa iz mojih izdelkov. Pri tem projektu blazno uživam, saj so njene zamisli podobne mojim, pa vendar drugačne, kar je zame še poseben izziv. Več o tem projektu je mogoče izvedeti na moji in Mojčini spletni strani.
Si razmišljala, da bi svoje miniature predstavila tudi drugje v tujini?
V tujini sem že razstavljala, nazadnje lani decembra, v Italiji, v Trstu.
V času študija si preživela veliko časa v tujini. Kaj te je pripeljalo spet v Maribor?
Po študiju v Londonu sem se odločila, da bom nadaljevala in tudi zaključila svojo študijsko pot v Halifaxu, na Novi škotski v Kanadi. Halifax je majhno in zaspano mesto, popolnoma v nasprotju z Londonom, kjer je vse polno krasnih razstav, izzivov in drugačnosti. Halifaxa nikakor nisem mogla vzljubiti in tako se je po končanem študiju pot nazaj domov zdela kot najboljša opcija.
Kam se zatečeš, ko se ne ukvarjaš z oblikovanjem nakita?
Z oblikovanjem nakita imam zapolnjen skoraj vsak dan, zato mi ostaja zame bolj malo časa. Tega posvetim sprehodom, druženju ob kavi, meditaciji.
Ti je katera druga blagovna znamka nakita še posebej všeč?
Rada imam individualne oblikovalce, kot so Giovanni Corvaja, Maurizio Stagni, Carmen Amador, Ilka Bruse itd. Veliko dobrih oblikovalcev nakita je mogoče odkriti na spletni strani www.metalcyberspace.com.
Imaš kot umetnica kakšen nasvet, kam na mamljivo večerjo in dobro glasbo v mestu?
V Mariboru na žalost ni veliko restavracij, ki bi mi bile všeč. Ena od bolj všečnih zame je Rožmarin, tudi zaradi ambienta, vedno dobro glasbo pa znajo postreči čez cesto, v Baristi. Seveda pa se vedno veselim tudi dobrih etno koncertov.
