Zacatecas, Mexiko

Španci so na območje Zacatecasa prispeli leta 1531, razvoj mesta pa se je začel šele petnajst let kasneje, ko so odkrili pomembna nahajališča srebra. Leta 1585 je kralj Filip II. mestu podelil ime Mesto naše gospe zacateške (Ciudad de Nuestra Señora de los Zacatecas). Na začetku kolonialne dobe so se v mestu nastanili različni samostanski redovi (frančiškani, avguštinci, dominikanci, jezuiti in drugi), njihovi veličastni samostani in cerkve so tekmovali z bogastvom in razkošjem prebivališč premožne “srebrne aristokracije”.

Perfektna nepravilnost
Versko in posvetno dediščino sijajne kolonialne dobe lahko občutimo na sprehodu po ulicah, uličicah in trgih. Vsa rudarska mesta, tako Zacatecas, kot preostala mesta, na primer Taxco ali Guanajuato, ki so zrasla ob rudnih žilah, najpogosteje v goratih in negostoljubnih predelih, so ohranila nenavadno mrežo ulic, ki prepreda mesta in na prvi pogled deluje neznansko zapleteno, a mestom po drugi strani daje poseben čar in raznolikost, predvsem pa nas na vsakem koraku čakajo nova presenečenja. Urbana nepravilnost se tako spremeni v estetsko prednost brez primere. Rdečkaste zgradbe s sončnimi trgi, umetelno oblikovane kovinske ograje balkonov in tlakovane uličice, ki jih je zgladil čas, kažejo starinski obraz kolonialnega bogastva.

Ena najpomembnejših stavb je katedrala, katere prekrasna fasada pusti vse, ki se prvič znajdejo pred njo, brez besed. Cerkev, ki so jo zgradili v sredini osemnajstega stoletja, se s svojo fasado kot ogromen oltar dviga nad drugimi zgradbami in stolpiči. Stebri, polni ornamentov, so srebno izdelani do najmanjšega detajla in se skupaj s preostalim pročeljem zlivajo v mogočen relief. Katedrala je priča razmaha rudarstva v srcu Mehike sredi 17. in v 18. stoletju, v času katerega je bila zgrajena tudi večina pomembnih kolonialnih stavb v mestu. Med obiskom bogato opremljenih cerkva ne smemo spregledati cerkve svetega Avguština z zanimivim stranskim reliefom, ki je tipičen primer gradnje v slogu osemnajstega stoletja, imenovanega churrigueresco. Prav tako je zanimiva cerkev svetega Dominika iz 17. stoletja, ki v svoji notranjosti hrani osem čudovitih pozlačenih oltarjev. Gledališče Teatro Calderón iz 19. stoletja s svojim neoklasicističnim slogom deluje skromno v primerjavi z prekipevajočimi fasadami cerkva, a njegova notranjost, polna dragocenega lesa in umetelno oblikovanih železnih ograj in stopnišč, priča o veličastni preteklosti mesta.

Zacatecas preseneča tudi z obilico odličnih muzejev: Muzej Pedra Coronela hrani najboljšo zbirko del slavnega slikarja iz Zacatecasa, Muzej Rafaela Coronela pa prikazuje obsežno zbirko 5.000 mask mehiških, afriških in avstralskih plemen in risbe Diega Rivere. Ker je rudarstvo dolgo predstavljalo glavno vejo gospodarstva, je še posebno zanimiv in poučen obisk rudnika El Edén. Vlakec z ozkimi vagončki, podobnimi tistim, ki so v času španske nadvlade prevažali drage kovine, danes prevaža obiskovalce, ki lahko opazujejo neverjetne barve mineralov. Po obisku rovov moramo mesto spoznati že iz zraka in najbolje se je usesti v kabino nihalke, ki nas nad glavnimi mestnimi ulicami popelje do vrha hriba Cerro de la Bufa.

Drugačna gastronomija
Med obširno ponudbo slastnih tipičnih lokalnih jedi je verjetno najbolj znana Asado de Boda, kar bi v prevodu pomenilo svadbeno pečeno meso. To ime si je svinjina, narezana na koščke, z dodatkom čilija, cimeta, lovorja, koščka čokolade in pomarančne lupine, prislužila zato, ker jo tradicionalno postrežejo na lokalnih porokah. Poleg omenjene jedi si bomo lahko lakoto potešili tudi z obaro iz jagnjetine, lokalnimi izvedbami ričeta ali enchilladami. Tipična zacateška pijača je mescal, alkoholna pijača narejena iz agave, ne pozabimo pa tudi, da je Zacatecas vinorodno območje, kjer lahko okušamo odlična vina.

Kolonialni zakladi
Zacatecas je lahko tudi izhodišče za raziskovanje razprostrte mreže mehiških kolonialnih mest, ki so zapuščina španskih konkvistadorjev in danes veljajo za originalne arhitekturne dragulje. V prvih desetih letih španskega osvajanja so bila osnovana mesta Mexico (1521), Oaxaca (1521), Puebla (1531), Villa Real, danes San San Cristóbal de las Casas (1528), Querétaro (1532), Pátzcuaro (1534), Valladolid, danes Morelia (1541) in Mérida (1542). Preostale naselbine so bile rezultat nove ekonomske ureditve; tako so se namreč rodila rudarska mesta, kot so Taxco (1534), Zacatecas (1548) in Guanajuato (1557). Nastanek obalnih mest, kot sta Veracruz in Campeche, je bil posledica potrebe po čezmorski komunikaciji z matično domovino Španijo, saj so čez Pacifik pluli na Filipine, kar je bil razlog za nastanek pristanišč, na primer Acapulca. Eno Zacatecasu najbližjih mest je Aguascalientes, osnovano leta 1575 kot zatočišče in pribežališče popotnikom, ki so se podali na znamenito srebrno pot (Ruta de la Plata). Že krajši sprehod skozi staro mestno jedro nas bo prepričal o čudovitih arhitekturnih draguljih in številnih zgodovinskih pomnikih častitljive preteklosti. Kot pove že ime mesta (vroče vode), so znani tudi številni termalni vrelci. Nedaleč se nahaja Guanajuato, ki je bil prav tako ustanovljen v šestnajstem stoletju, njegovo ime pa pomeni nekaj podobnega kot “žabji dol”.

Negostoljubna suha pokrajina obdaja ozko dolino, v kateri leži mesto, njegovi prebivalci pa so morali mestne ulice in svoja prebivališča prilagoditi topografiji, kar daje mestu videz, kot da je bilo zgrajeno povsem slučajno, brez kakršnegakoli urbanističnega načrta. Mesto je med ljubitelji umetnosti znano tudi kot rojstni kraj mehiškega slikarja in moža Fride Khalo Diega Rivere. Njegova rojstna hiša je danes spremenjena v muzej, v katerem si lahko ogledamo originalno pohištvo in nekaj del mehiškega slikarja. Nedaleč od Guanajuata se nahaja še en zanimiv muzej, v katerem si lahko ogledamo dokaj srhljive podobe mumij, ki so jih odkrili med prekopavanjem lokalnega pokopališča leta 1856. Ostanki pokojnikov so se mumificirali po naravni poti zaradi z minerali bogate zemlje in suhega zraka.

Guanajuato nas bo s svojo lepoto navdušil, še bolj pa nas bodo očarali skriti kotički, kot je na primer znana uličica poljuba, ki svoje ime dolguje romantični legendi iz kolonialnih časov. Legenda govori o Doñi Carmen, edini hčeri nasilnega očeta, ki se je zaljubila v Dona Luisa, kar pa ni bilo po godu njenemu očetu, ki je hčeri izbral moža, starega aristokrata, ki bi znatno izboljšal družinski proračun, v daljni Španiji, Carmen pa zaprl v majhno sobico z enim samim majhnim okencem na ozko ulico. Carmen pa je imela dobor prijateljico Doño Brigido, ki je strašno novico prenesla Luisu. Ta si je na vsak način želel še enkrat spregovoriti s svojo ljubeznijo, zato je za pravo bogastvo kupil stanovanje nasproti njenega okna. Ker je bila uličica tako zelo ozka, sta se zaljubljenca lahko pogovarjala skozi okno, celo tako zelo blizu sta si bila, da sta se lahko držala za roke. Ko pa je Carmenin oče odkril, kaj se dogaja v majhni sobici, je odrinil Brigito, ki je varovala vhod v Carmenino sobico, vdrl vanjo in svojo lastno hči v navalu jeze z nožem zabodel v prsni koš. Don Luis je bil šokiran, saj je še vedno držal Carmenino ročico, ki pa je bila negibna in hladna in zadnje, kar je lahko naredil, je bil nežen poljub na bledo roko svoje ljubezni.