Včasih odnosi ne razpadejo, temveč preprosto obstanejo. Postanejo nekaj, kar nosimo s seboj, ker smo se navadili na njihovo težo. Ne boli dovolj, da bi odšli, in ne daje dovolj, da bi ostali. In prav v tem vmesnem prostoru se začnejo vprašanja, ki jih običajno najdlje odlagamo. Bodi z nekom, ki te izbere!
osebna rast
Potovanje ne popravi življenja. Ne izbriše težav in ne prinese odgovorov v kovčku. A naredi nekaj, kar doma skoraj nikoli ne uspe: za trenutek ustavi avtomatizem, v katerem težave običajno rastejo same od sebe.
Kaj se zgodi, ko se dan konča, glava pa še vedno dela s polno paro? Ko se v mislih znova in znova vrtijo isti stavki, pogovori, skrbi in možni scenariji? Zakaj ravno takrat, ko bi bilo najbolj potrebno nekaj miru, možgani nočejo sodelovati?
Zakaj se ob nekom, ki je “čisto v redu”, vseeno počutite prazno? Zakaj odnos ne boli, a tudi ne osrečuje? In zakaj vas v resnici bolj skrbi ideja, da bi ostali sami, kot pa možnost, da ta odnos razpade? To ni ljubezen.
Zavist je čustvo, ki se redko pokaže neposredno. Skoraj nikoli se ne izreče na glas in skoraj vedno se skriva za videzom prijaznosti, skrbi ali celo podpore. A obstaja droben, skoraj neopazen znak, ki razkrije več, kot bi si zavistni ljudje želeli priznati. In prav ta znak se ponavlja tako dosledno, da ga je nemogoče prezreti.
Kolikokrat si boš rekla, da potrebuješ samo še malo časa? In kolikokrat boš sebe potisnila na stran, samo zato, da bi ostala blizu nekomu, ki še vedno ni odločen?
Zakaj se ob sporočilu, da je dogodek odpovedan, včasih ne pojavi razočaranje, temveč občutek miru? Olajšanje. Telo se sprosti še preden razum poišče razlago.
Ali je mogoče ohraniti spomine, ne da bi jih kopičili v predalih in škatlah? Zakaj se ob misli, da bi stvar zavrgli pogosto pojavi krivda? Je res treba vse ohraniti, da preteklost ne izgine?
Ljubosumje se pogosto pojavi brez pravega razloga – ali pa vsaj brez takšnega, kot si ga znamo razložiti. Ni vedno povezano z drugo osebo, temveč z občutkom, da nekaj v odnosu ali v nas samih ni več stabilno. Namesto da bi ga takoj potisnili stran, se je včasih vredno ustaviti in vprašati, kaj nam skuša povedati.
Zakaj bi se odzivali na vsako krivico? Ali odziv res prinese olajšanje ali le novo breme? In ali je umik včasih bolj pogumen kot soočenje?
Ni te bilo, ko se je svet spremenil v tišino in temo. Odšel si prav takrat, ko sem najbolj potrebovala bližino. Zakaj? Vprašanje nima takojšnjih odgovorov, a odpre prostor za razmislek. Ta prostor je bil dolgo prazen, a prav v tej praznini se je začelo nekaj novega. Iz odsotnosti se je rodila moč. Iz tišine se je oblikoval glas. Iz zapuščenosti je nastala samostojnost, ki danes ne potrebuje potrditve od zunaj.
Zakaj ste nenehno utrujeni, čeprav se zdi, da ne počnete ničesar pretirano napornega? Zakaj imamo občutek, da je treba ves čas nekaj popravljati, izboljševati ali dohitevati, čeprav nikoli zares ne pridemo do točke zadovoljstva?











