Ne moreš se skrivati in pretvarjati, da nisi odgovoren za to, kar se je zgodilo. Dobro veš, da je tvoja odločitev pustila posledice. In ne govorim o idealih, romantičnih scenarijih ali zahtevah, ki jih nihče ne more izpolniti. Govorim o resničnih dejstvih.
osebna rast
Zakaj včasih nekdo, ki vstopi v vaše življenje z velikim zaletom, ni tisti, ki naj bi ostal? Zakaj se zgodijo odnosi, ki na začetku izgledajo kot prava pot, končajo pa kot razpotje? In, kot opomin, da obstaja pot naprej. Ni bil njena ljubezen!
Kdo bi si mislil, da lahko nekdo, ki sprva deluje kot utelešenje topline, razumevanja in pozornosti, postane vir najgloblje notranje bolečine? Kako je mogoče, da odnos, ki se začne kot pravljica, konča kot nevidna bitka za lastno identiteto? In zakaj se rane, ki jih pustijo narcisi, zdijo tako osebne, skoraj kot da segajo v sam temelj samospoštovanja?
Včasih ženska ne pove, da je jezna, ker je preprosto naveličana govoriti v prazno.
Kaj pravzaprav pomeni ljubiti nekoga? Je to bližina teles, iskrice v očeh, ali sposobnost, da se razume neizrečeno? Kako pogosto zamenjujemo ljubezen za razumevanje – in kje se v tej razliki izgubimo?
Ali je ljubezen res prostor, kjer se sprejemata dve duši – ranjeni, a iskreni? Ali obstaja oseba, ki zna objeti tvoje brazgotine in se ne ustraši tvoje resničnosti?
Ali je mogoče ljubiti nekoga, ne da bi razumel njegovo bolečino? To niso vprašanja, ki bi iskala popolnost, temveč resnico. Resnico o tem, kaj pomeni stati pred drugim človekom – gol v duši, brez maske, brez iger, le z vsem, kar si.
Ne obupaj. Imaš še veliko pred seboj. Včasih se življenje ustavi brez opozorila.
Nihče te ne pripravi na to, kako močno lahko imaš rad nekoga, s katerim ne boš nikoli delil vsakdana. Nič te ne pripravi na trenutek, ko ugotoviš, da občutek ni dovolj. Da življenje ni vedno zaveznik čustvom. In da usoda, če sploh obstaja, včasih molči.
Zakaj imamo občutek, da moramo vse razumeti, preden si kaj dovolimo čutiti? Ali lahko zaupamo srcu, ko razum še išče dokaze? In ali je strah res nasprotje ljubezni – ali je morda njeno neizogibno ozadje? Kaj pa čustva?
Včasih ni največja nevarnost, da nas nekdo zapusti – ampak da ostanemo tam, kjer umiramo počasi. In zakaj nas je strah izgubiti tiste, ki so nas v resnici izgubili že zdavnaj?
Ne glede na to, ali si tega želiš ali ne. Premakniti se moraš naprej.
Se vam je že zgodilo, da ste v mislih znova in znova premlevali nekaj neprijetnega? Zakaj dobre misli tako hitro zbledijo, medtem ko slabe ostanejo kot senca, ki noče oditi? Starodavna modrost Indijancev ima odgovore.











