Ali je mogoče ohraniti spomine, ne da bi jih kopičili v predalih in škatlah? Zakaj se ob misli, da bi stvar zavrgli pogosto pojavi krivda? Je res treba vse ohraniti, da preteklost ne izgine?
osebna rast
Ljubosumje se pogosto pojavi brez pravega razloga – ali pa vsaj brez takšnega, kot si ga znamo razložiti. Ni vedno povezano z drugo osebo, temveč z občutkom, da nekaj v odnosu ali v nas samih ni več stabilno. Namesto da bi ga takoj potisnili stran, se je včasih vredno ustaviti in vprašati, kaj nam skuša povedati.
Zakaj bi se odzivali na vsako krivico? Ali odziv res prinese olajšanje ali le novo breme? In ali je umik včasih bolj pogumen kot soočenje?
Ni te bilo, ko se je svet spremenil v tišino in temo. Odšel si prav takrat, ko sem najbolj potrebovala bližino. Zakaj? Vprašanje nima takojšnjih odgovorov, a odpre prostor za razmislek. Ta prostor je bil dolgo prazen, a prav v tej praznini se je začelo nekaj novega. Iz odsotnosti se je rodila moč. Iz tišine se je oblikoval glas. Iz zapuščenosti je nastala samostojnost, ki danes ne potrebuje potrditve od zunaj.
Zakaj ste nenehno utrujeni, čeprav se zdi, da ne počnete ničesar pretirano napornega? Zakaj imamo občutek, da je treba ves čas nekaj popravljati, izboljševati ali dohitevati, čeprav nikoli zares ne pridemo do točke zadovoljstva?
Odnosi razpadejo. Ne zgodi se nenadoma. Ni prepira, ni dramatičnega slovesa, ni velikih besed. Samo nekega dne opaziš, da se v pogovorih zadržuješ, da ne razlagaš več vsega, kar čutiš, ker veš, da ne bo razumljeno. Opaziš, da si postal tišji, previdnejši, manj zahteven. Ne zato, ker bi se spremenil odnos, ampak ker si se spremenil ti. In takrat se prvič pojavi vprašanje, ki ga dolgo nisi hotel slišati: ali lahko nekoga še vedno ljubiš, če ob njem ne moreš več rasti?
Ne moreš se skrivati in pretvarjati, da nisi odgovoren za to, kar se je zgodilo. Dobro veš, da je tvoja odločitev pustila posledice. In ne govorim o idealih, romantičnih scenarijih ali zahtevah, ki jih nihče ne more izpolniti. Govorim o resničnih dejstvih.
Zakaj včasih nekdo, ki vstopi v vaše življenje z velikim zaletom, ni tisti, ki naj bi ostal? Zakaj se zgodijo odnosi, ki na začetku izgledajo kot prava pot, končajo pa kot razpotje? In, kot opomin, da obstaja pot naprej. Ni bil njena ljubezen!
Kdo bi si mislil, da lahko nekdo, ki sprva deluje kot utelešenje topline, razumevanja in pozornosti, postane vir najgloblje notranje bolečine? Kako je mogoče, da odnos, ki se začne kot pravljica, konča kot nevidna bitka za lastno identiteto? In zakaj se rane, ki jih pustijo narcisi, zdijo tako osebne, skoraj kot da segajo v sam temelj samospoštovanja?
Včasih ženska ne pove, da je jezna, ker je preprosto naveličana govoriti v prazno.
Kaj pravzaprav pomeni ljubiti nekoga? Je to bližina teles, iskrice v očeh, ali sposobnost, da se razume neizrečeno? Kako pogosto zamenjujemo ljubezen za razumevanje – in kje se v tej razliki izgubimo?
Ali je ljubezen res prostor, kjer se sprejemata dve duši – ranjeni, a iskreni? Ali obstaja oseba, ki zna objeti tvoje brazgotine in se ne ustraši tvoje resničnosti?
Ali je mogoče ljubiti nekoga, ne da bi razumel njegovo bolečino? To niso vprašanja, ki bi iskala popolnost, temveč resnico. Resnico o tem, kaj pomeni stati pred drugim človekom – gol v duši, brez maske, brez iger, le z vsem, kar si.