Ko Brad Ingelsby in Mark Ruffalo združita moči, se zgodi nekaj, čemur bi Scorsese rekel "Oh, yes." Dobrodošli v "Task", HBO-jevi najnovejši prestižni drami, ki brutalno secira srce Amerike, in to z nožem, ki ne reže samo mesa, ampak tudi resnico.
V Filadelfiji ne dežuje le vreme – v Task dežujejo udarci, streljanje in moralna dilema. Brad Ingelsby, človek, ki nas je pretresel z Mare of Easttown, se vrača z novo zgodbo iz enako trdega, delavskega okolja, kjer so ljudje bolj navajeni umazanih rok kot visokih idealov. Samo da tokrat glavne vloge ne nosi Kate Winslet s cigareto v ustih, ampak Mark Ruffalo, ki igra utrujenega, a odločnega agenta FBI – moža, ki mu očitno nikoli ne zmanjka podočnjakov, odgovornosti in notranjih konfliktov.
Vloge, ki gorijo (in tudi malce tlijo)
Ruffalo ni edina zvezda v tej surovi operi kriminala in eksistencializma. Tom Pelphrey – tisti brezčutni norec iz Ozark – tukaj blesti v vlogi “običajnega” očeta, ki vodi serijo brutalnih ropov. Njegov nastop je popolna študija razkroja: kako daleč gre lahko človek, preden mu odpove moralni kompas – če ga je sploh kdaj imel?
Ob njiju stoji izjemna igralska ekipa: Emilia Jones (CODA) kot novinka, ki hoče verjeti v sistem (a joj, kako ji ne bo uspelo), Martha Plimpton kot neizprosna šefinja, in Raúl Castillo, ki že v tretji seriji zapored igra človeka, ki očitno ve nekaj, kar ne bi smel.
Ne gre samo za zločin, Gre za ameriški zločin.
Task je veliko več kot proceduralka. Ni to NCIS, kjer vsak primer dobiš zapakiran v 42 minutah in s happy endom. Ingelsby vztraja pri avtentičnosti: Filadelfija ni le kulisa, je lik zase – s svojimi betonskimi ulicami, praznimi točilnimi mizami in ljudmi, ki še vedno verjamejo, da bo jutri morda boljši dan. (Spoiler: ne bo.)
Serija skozi deset epizod počasi, skoraj boleče gradi pripoved, v kateri se prepletajo družinska drama, zločin in vprašanje identitete. Kdaj postaneš pošast? In kdo ima pravico reči, da si to postal?
Režija, ki diha s scenarijem
Jeremiah Zagar in Salli Richardson-Whitfield z režijo ne pretiravata, kar je v tem primeru kompliment. Kamera pogosto ostane pri likih sekundico predolgo – ravno toliko, da začutimo težo vsake odločitve, vsakega izdihanega stavka. Vizualno je serija temačna, a nikoli depresivna. Kakor bi Fincher posnel The Wire, če bi ga poprosili, naj se zadrži.
Produkcijska teža, ki se jo čuti
Za produkcijo stojijo velika imena – od Ruffala, ki očitno zna biti tudi za kamero, do veteranskih producentov WIIP in Public Record. Rezultat? Serija, ki diši po prestižu, a ni snobovska. Kakor najdražja jakna iz second-hand trgovine: sofisticirana, a preizkušena.
Task je več kot samo serija. Je zrcalo sodobne Amerike – razbito, krvavo in, kar je najhuje, resnično.
Če vas je Mare of Easttown spravila v depresijo, bo Task naredil to isto… le da boste tokrat še bolj uživali. Pripravite se na ponedeljke na HBO Max, ko ne boste gledali serije – boste jo čutili. In ko bo konec, boste želeli začeti znova. Ne zato, ker bi bilo kaj nerazumljivo, ampak ker boste hoteli verjeti, da bi se lahko končalo drugače.
A kot pravi Filadelfija? “Dreams are for people who can afford them.”
