Mnogi otrpnejo že takrat, ko le pomislijo na besedo maraton. Nekaj več kot 42 kilometrov teka navadnemu smrtniku namreč predstavlja velik izziv. A tradicionalni maraton je v primerjavi z maratonom kaihogyo mačji kašelj.
Tisočdnevni maraton Kaihogyo spada med najtežje fizične preizkušnje na svetu. Dokončajo ga le redki, medtem ko se od tistih, ki jim ne uspe priti do cilja, pričakuje, da si vzamejo življenje.
Na maratonu sodelujejo budistični menihi, ki pripadajo tendaiski šoli budizma. Njihova edina naloga je, da služijo Budi – to pa lahko dosežejoz žrtvovanjem in predanostjo. To lahko med drugim izpolnijo skozi kaihogyo. Peščica, ki ta maraton po 1000 dnevih, razporejenih skozi več kot 7 let, uspešno opravi, bi naj na ta način pridobila boljše razumevanje vesolja.
Maraton kaihogyo se odvija na gori Hiei, ki se nahaja v bližini Kyota, sicer nekdanje japonske prestolnice. Program maratona se vsakoletno spreminja.
Prvo leto mora menih v 100 zaporednih dnevnih preteči vsaj 40 kilometrov. Ob tem prav tako ne sme pozabiti na obveznosti v templju, kar pomeni, da mu za spanje ostane le malo časa.
Endo Mitsunaga – zadnji menih, ki je premagal izziv, se je običajno zbujal kmalu po polnoči. Nato je na noge nadel slamnate sandale in se podal na tek na goro in nazaj. Na vsaki poti je med drugim opravil 260 postankov za molitev. Ob 8. uri zjutraj se je vrnil v tempelj. Spal je približno 4 ure in pol dnevno.
Če menihu uspe preživeti prvih 100 dni, ima možnost, da preneha s tekmovanjem. V primeru, da s tekom nadaljuje tudi na 101. dan, mora maraton dokončati do konca. Tradicija veleva, da morajo tisti, ki jim spodleti, storiti samomor. Budisti lahko med tekom opazijo številne grobove svojih predhodnikov, ki pričajo o resnosti maratona.
Če se menih odloči, da z maratonom nadaljuje, ga v naslednjih dveh letih čaka enaka naloga kot v prvem. Četrto in peto leto od njega zahtevata še več napora, saj mora 30 kilometrov preteči v 200 zaporednih dnevih. Tako je naposled pripravljen na največji izziv.
Po zaključenem petem letu mora izvesti izčrpajoč ritual doiri, ki traja 9 dni. V tem času mu ni dovoljeno jesti, piti in spati. V templju mora v sedečem položaju recitirati mantro. Ob njem sta vseskozi dva meniha, ki poskrbita, da ostane buden. Da je preizkušnja še nekoliko težja, mora vsako noč ob 2. uri iti po vodo, ki je oddaljena 200 metrov. Te ne sme popiti, pač pa jo mora ponuditi kipu Bude.
Če menihu uspe opraviti zastavljeno nalogo, je na vrsti šesto leto, v katerem je vsak dan na sporedu 60 kilometrov teka. V zadnjem, sedmem letu, se razdalja v prvih 100 dneh poveča na kar 84 kilometrov, medtem ko mora v preostanku leta opraviti ‘le’ 30 kilometrov dnevno.
Po opravljenem maratonu se lahko menih pohvali, da je pretekel razdaljo, enako obsegu Zemlje.
Od leta 1885 je izjemno zahtevno nalogo uspelo opraviti vsega 46 menihov. Verjetno se vam poraja vprašanje, zakaj jim je to potrebno. Menihom maraton služi kot trening, s pomočjo katerega dosežejo razsvetljenje. Po doiriju udeleženci simbolično umrejo, a se v primeru, da ga uspešno prestanejo, ponovno rodijo. Tako jim uspe najti ključ do razumevanja življenja in samega sebe.
