Medtem ko mi v Sloveniji strastno loščimo medenino na Titaniku in se kregamo za ležalnike, so v Silicijevi dolini že zdavnaj presedlali na Enterprise in vklopili warp pogon. Biologija postaja software, staranje je le še "hrošč" v kodi, mi pa medtem zbiramo zamaške in čakamo tri leta na pregled, prepričani, da je vrhunec civilizacije pravilno izpolnjen potni nalog. Preberite, zakaj je večina naših današnjih služb le premetavanje digitalnega papirja pred izumrtjem in zakaj tisto, kar prihaja, ni le nevihta, ampak popolnoma novo podnebje, v katerem boste brez dežnika mokri do kosti. Smo v točki singularnosti napredka - naj razložim.
Če bi vesoljci ta trenutek pristali v Sloveniji in poslušali naše debate, bi verjetno zaključili, da je vrhunec naše civilizacijske dileme vprašanje, kdo je komu ukradel sendvič v parlamentarni menzi. Medtem ko se mi ukvarjamo z trivialnostmi, ki bi jih še v vrtcu rešili s kotičkom za pomirjanje, se svet tam zunaj ne le vrti – svet se je prestavil v peto prestavo in pravkar vklaplja nitro pogon in se premika proti točki singularnosti napredka.
Točka singularnosti napredka
Zdi se, kot da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni se prepiramo o birokratskih vejicah in čakamo v vrsti za osebnega zdravnika. V drugi realnosti, tisti, ki jo narekujejo tehnološki vizionarji v Teksasu in Silicijevi dolini, pa se pripravlja “supersonični cunami”. Ne gre več za napredek. Gre za singularnost. To je točka, ko graf na tabli ne gre več lepo počasi navzgor, ampak se obrne navpično v nebo, mi pa še vedno strmimo v kredo. Napredek bo hiter, hipen in ne povsod enakomeren.
Konec dobe fikusov v pisarnah
Bodimo brutalno iskreni. Večina tega, kar danes imenujemo “služba”, je v resnici premetavanje digitalnega papirja iz levega kupa na desnega. In ta era se končuje. Vse tisto delo, ki ne vključuje fizičnega preoblikovanja atomov – torej vsa tipkanja, analiziranja in birokratska gimnastika – je na tnalu.
Umetna inteligenca ne prihaja; je že tukaj in si pravkar zavezuje čevlje, da bo pretekla maraton, medtem ko si mi še vedno obuvamo copate. Ne bomo je premagali z večjo pridnostjo. To je tako, kot bi poskušali s konjsko vprego prehiteti raketo. Polovico teh del lahko “silicijevi možgani” opravijo že danes. In namesto da bi se pripravljali na svet, kjer bo človek moral najti nov smisel onkraj “šihta”, mi še vedno vzgajamo otroke za poklice, ki bodo kmalu tako relevantni kot popravljalci pisalnih strojev.
Ekonomija obilja vs. ekonomija drobtinic
Naša nacionalna obsedenost je prerazporejanje pomanjkanja. Kako vzeti tistemu, ki ima malo več, da damo tistemu, ki ima malo manj, in vmes izgubimo polovico. Medtem pa se na globalnem parketu dogaja premik k ekonomiji obilja. Ne govorimo o socialnih transferjih, ampak o svetu, kjer energija in računska moč postaneta edina prava valuta.
Ko enkrat strošek dela pade na ceno elektrike in ko roboti začnejo proizvajati robote, se koncept “dragih dobrin” razblini. Vse postane smešno poceni. Mi pa? Mi še vedno zbiramo zamaške za invalidski voziček in trepetamo za pokojnino, ki bo v primerjavi s prihajajočo realnostjo vredna toliko kot pest riža. Namesto univerzalnega temeljnega dohodka se nam obeta “univerzalni visoki dohodek”. Ampak do tja ne bomo prišli z davčnimi blagajnami, temveč z radikalno tehnološko preobrazbo. Z družbo, ki gleda naprej.
Staranje je le hrošč v kodi
Morda najbolj bizarna razlika med našim “vrtičkom” in svetovnim dogajanjem je v dojemanju življenja samega. Pri nas je uspeh, če dobiš datum za specialistični pregled pregled prej kot v treh letih. V laboratorijih prihodnosti pa na staranje gledajo kot na inženirski problem. Kot na napako v kodi, ki jo je treba popraviti.
Biologija postaja software. Cilj ni več dočakati penzijo in potem gledati televizijo, ampak “hekniti” sistem, da telo ne propade. Sliši se kot znanstvena fantastika, a ko enkrat razumeš, da je naše telo le izjemno kompleksen stroj, postane jasno, da vsak stroj lahko popraviš, če imaš pravo orodje. Mi pa se še vedno kregamo, kdo dobavlja žilne opornice. Nekaj kar bo rešila točka singularnosti napredka.
Zaključek: Čas za evolucijo ali fosilizacijo
Ne gre za to, kdo je na oblasti. Gre za mentaliteto. Smo kot žabe v loncu, le da voda ne vre počasi – nekdo je pravkar vrgel v lonec dinamit. Prihodnost ne bo “malo boljša” ali “malo slabša”. Bo radikalno drugačna.
Svet drvi proti civilizaciji, ki bo črpala energijo zvezd in kjer bo intelektualno delo opravljeno v milisekundah. Mi pa se obnašamo, kot da je največji dosežek civilizacije pravilno izpolnjen potni nalog.
Čas je, da nehamo gledati v tla in iskati drobiž ter pogledamo v nebo. Ker tisto, kar prihaja, ni nevihta. To je popolnoma novo podnebje. In kdor ne bo imel dežnika – ali v tem primeru, kdor ne bo imel odprte glave in pripravljenosti na adaptacijo – bo ostal moker. Do kosti.
