Želim si, da bi bilo vse drugače. Mislila sem, da bova našla pot nazaj, če se bova le dovolj potrudila. Če se bova dovolj borila. Če bova dala vse od sebe.
Ne vem, zakaj, vesolje tega ni spoštovalo, če sva bila pripravljena toliko tvegati, da bi bila skupaj?
Vendar ne gre to tako. Nekatere stvari preprosto ne delujejo, čeprav iskreno verjameš, da bi morale delovati. Ni jim namenjeno.
Upala sem. Upal si, da morda obstaja še ena priložnost za naju. A nisva namenjena drug drugemu.
Če bi bila, potem bi žrtvovala vse, ko sva imela priložnost. Če bi bila, ne bi iskal drugih žensk, ki bi ti zapolnile čas, ko nisva bila skupaj.
Če bi si bila, bi mi povedal, kaj čutiš. Če bi bila, bi ti povedala, kaj čutim, tudi če bi te to prestrašilo.
Se spomniš, najine pristne povezanosti, lahkotnosti, s katero sva se odprla drug drugemu. Najine kemije, zaradi katere se je vse skupaj zdelo neresnično in čutno.
Nežnih trenutkov, ko sva se držala za roke in si dajala tihe obljube, da bova nekega dne skupaj, da bova razrešila vse ovire.
A namesto tega sva odrinila drug drugega, se oddaljila. Namesto da bi se pogovorila, sva iskala odgovore v drugih, da bi odvrnila pozornost od praznine in bolečine.
Vrtela sva se v krogu slabih navad. Čeprav sva govorila, da bova naslednjič ravnala drugače, bolje, da imava celo življenje na voljo, da ugotoviva, kaj nama odgovarja.
Še vedno kdaj pa kdaj vzamem v roke telefon, in ti želim napisati sporočilo o nečem, kar se je zgodilo. Vem, da tudi ti. Še vedno me boli, ko vidim, da te ni, da naju ni.
Vem, da je v redu, da te pogrešam, ker vse, kar sva imela, je bilo močno, drugačno – najino.
In to je to, to je vse. Nisva namenjena drug drugemu. Vesolje ve!
