Razhodi so težki. Še posebej, ko se konča zgodba z nekom, za katerega smo mislili, da bo ostal z nami do….
Vendar včasih ljudje pridejo v naše življenje za nekaj trenutkov samo zato, da ga malo pretresejo. Naučijo nas nekaj stvari. Polepšajo življenje. In ne glede na to, kako upamo, da bi zgodba trajala, je včasih vloge, ki jo igramo v življenju nekoga, konec.
Spoznamo, da je včasih bolje izpustiti nekaj dobrega, kakor da se oklepamo tistega, kar je nekoč bilo, in opazujemo, kako le to postaja slabo.
Nimam druge možnosti, kakor da končam najino zgodbo. In prepričana sem, da tudi ti tako občutiš.
Pogovarjava se, a nihče pravzaprav ničesar ne reče ali pove, kar je treba povedati. Kot da greva skozi življenje brez pričakovanj, brez nežnosti, brez dotikov, brez tistega nagajivega smeha…
Vse je isto, a vendar je vse drugače. Videti sva enako. A spremenila sva se, vsak na svoj način. Nočem te izpustiti, vendar se ne morem več držati tistega, česar ni več.
Ko rečem, da te ljubim, to resno mislim. Ko te objamem, te ne želim izpustiti. Vse je postalo tako udobno. Mogoče preveč udobno. Samoumevno.
Kako to, da ljudje, ki so bili nekoč bili ustvarjeni drug za drugega, kar naenkrat niso več? Prepirava se, za majhne nepomembne stvari.
Nenadoma naju motijo stvari, ki sva jih imela rada.
Ne vem, kakšno bo življenje brez tebe, ampak vem, da bo tako bolje za oba.
Kar boli ni slovo ali tisti zadnji poljub, je vse tisto, kar vem, da bom pogrešala. Čakanje, da me pokličeš. Ko se bom prebudila v postelji, v kateri sva spala skupaj. Iskala te bom v množici. Na vseh krajih, kamor sva hodila in se spominjala, kako si me poljubil in prijel za roko … Obstajala sva le midva.
Ne vem, kdaj ali zakaj ali kdo se je natančno spremenil. Oba sva se. Mogoče sva prerasla drug drugega.
Rada bi te pogledala v oči in znova nekaj začutila. Nočem in ne morem biti ob nekom ter se ob njem počutiti kot tujec.
Vendar to sva postala, duhova v preteklosti, ki ju je pretresla resničnost. Nimava več ničesar, za kar bi se lahko oprijela.
Ljubim te. Mislim, da te del mene vedno bo. Pogrešala te bom. In hvala ti. Dobro veš, da bom vedno v sebi videla koščke tebe, ki bodo gledali vame. Zaradi tebe sem to, kar sem. Rada te imam.
