Minner er som gnister som ulmer under asken, men når du folder dem ut, blir de levende igjen og igjen, sa Goethe en gang. Uten hukommelse ville evnen til å lære også være meningsløs, da vi ikke ville kunne huske det vi lærer. Og hvis du tror at minnene i hjernen vår er lagret som data i arbeidsminnet eller på harddisken, tar du feil, for mens datamaskinen lagrer informasjon på bestemte steder, lagrer hjernen fragmenter av minnet om det samme kl. forskjellige ender. Og når vi husker et minne, samler nerveimpulser fra individuelle deler av hjernen disse minnefragmentene til en meningsfull helhet. Men hvorfor (gjen)lagrer vi noen minner, mens andre blir oppslukt av et «svart hull»?
Spomin najpogosteje ločimo glede na njegovo trajanje. Najpogostejša delitev je delitev na senzornega, kratkoročnega in dolgoročnega, kar nam že da delni odgovor na prej zastavljeno vprašanje. In medtem ko je senzorni spomin neposredna sled dražljajev, ki prihajajo kot po tekočem traku in jih velik del zato zavrne, pa tisti, ki preživijo prvi ”test”, končajo v čakalnici, ki ji pravimo kratkoročni spomin. Ta nosi vse podatke, o katerih ta trenutek razmišljamo in se jih zavedamo, kot procesorju pomaga RAM, pa tej vrsti spomina pomagajo asociacije. Gre za nekakšno postojanko za informacije, ki jih po predelavi in po tem, ko jih več ne potrebuje, pošlje v dolgoročni spomin.
LES MER: 6 ljudi z resničnimi “super močmi”, ki jih znanost ne zna razložiti
Toda tudi kratkoročni spomin (na primer znanje telefonskih številk na pamet) ni vedno na poti v dolgoročnega. Zakaj je tako, izveste z ogledom poučnega videoposnetka, ki vam poljudno razloži, kako deluje naš spomin in zakaj stvari pozabljamo.
