Mislim, da je že dovolj sostorilstva pri trkih dežnikov in pogovorov z ljudmi, ki vedrijo pod strehami trgovin, pa stavkov, ki se glasijo "Ali je že konec?", ker je očitno, da bo s pogledom v nebo to postalo jasno.
Apatični ali jezni na muhaste kaplje pa raje ne kličimo preveč sonca, ker se bomo kmalu pritoževali, da je spet prevroče. Da pa ne bom preveč polemizirala o meteoroloških pojavih, bom v tem uvodniku več besed posvetila nočni mori ali zabavi, ki ji pravimo pakiranje. Kot da to že tako ali tako ne bi bilo dovolj težavno, nam pravila igre neprestano spreminjajo še letalski prevozniki.
Z mojim nerganjem kajpak ne bo mogoče ničesar spremeniti, postopek mojega pakiranja ostaja enak, le tista faza, ko moram metati stvari iz kovčkov, se podaljšuje. Kakorkoli že, bliža se trenutek odhoda, listek, nalepljen poleg hladilnika, pa vsebuje že predolg seznam tistih v narekovaju pomembnih stvari. In vem, da ne potrebujem litre stekleničk za zaščito pred soncem, in vem, da žvečilne gumije, pa vlažilne robčke, pa palčke za v ušesa, pa šampone in tekoča mila prodajajo tudi tam, kamor grem, in vem, da čokolešnika, pa litra mleka ne potrebujem, ker ravno eksotična kulinarika prida ton posebnosti potovanju, in vem, da poleg treh debelih vodičev še knjiga Vojna in mir ne spada v moj “kufer”, pa je ravno takih stvari na pretek na mojem predolgem seznamu. Dolgčas, a mi bo potemtakem dolgčas? Dolgčas med poletjem, ki ponuja številne aktivnosti? No ja, že prva aktivnost se začne, ko po vrstnem redu seznama stvari zložim na posteljo, seveda, vmes skačem sem in tja, pa premetavam, zlagam, zvijam, pa v vrečke, pa ven, pa spet kombiniram, pa kaj je nujnega in kaj ne … Kar naenkrat je postelja polna, nakar sledi strateška igra, imenovana Tetris, vse to spraviti v kovček. Poskus št. 1, neuspešen. Spet zložim vse ven, pogledam seznam, čemu se lahko odpovem, prva stvar so seveda nogavice, le zakaj rabim deset parov, če bom ves dan v flipflopih, in s seznama odstranim še kaj …
Poskus št. 2, s težavo se kovček zapre, že ga hočem dvigniti, da bi stopila na tehtnico, ko se nočna mora začne. Kajpak, le kaj mi ni jasno, da je prvič, pretežko, in drugič, da bom morala to še vleči z letališča, po možnosti več kilometrov daleč. Spet zmečem vse ven, pogledujem na že ves prečrtan in zmečkan papir, ko naredim nov, precej okrnjen spisek zelo nujnih dopustniških stvari.
Poskus št. 3, kovček je zaprt, stopim na tehtnico, ki pokaže preveč … “Pa česa je spet preveč?”, negodujem. Vržem ven še sušilec za lase, šampon in gel za tuširanje zamenjam za “vse v enem”. Stopim na tehtnico, in ja, jeziček na njej pokaže točno toliko, kolikor je dovoljena zgornja meja. In kako sem videti na dan odhoda? Ja, pač tako, kot vsi turisti, sredi poletja sem oblečena v debel pulover, v dolgih hlačah, z do vrha napolnjenimi stranskimi žepi, obuta v težko pohodniško obuvalo, okoli vratu mi visi fotoaparat, v eni roki držim debel vodič in potni list, čez drugo roko mi visi dežna jakna ter vrečka s sendvičem in stekleničko vode, na obrazu se že rišejo črte utrujenosti in skrbi, če bo letališka tehtnica vzdržala …
Moram še kaj dodati? No ja, vsakič si znova in znova dopovedujem, da naslednjič vzamem le majhen nahrbtnik in potni list.
167- City Magazine – OD 17. JUNIJA DO 8. JULIJA by City Magazine
