“Pa kdo bi sploh prišel sem sredi avgusta?” sem se skoraj posmehljivo spraševal na poti v drobno mestece Lauscha, skrito nekje v osrčju turinškega gozda. Z najinim fordom sva drvela namreč proti božičkovi deželi, kraju od koder po pričevanju starih zaprašenih pregovorov izviraj prva božična “bunkica”. Ja, prav tista, katerih nekaj deset vsak december razporejate na vašo božično jelko.
“Saj razumem, da okraske kupuješ decembra, ampak pole…” je moj monolg prekinilo nekaj na robu ceste. Velikanska novoletna jelka. Okrašena. Od nog do glave. Okrasek takšne barve, pa takšne in na vrhu še božična zvezda. Avgusta?! Noro!
Lauscha je res pravljično mestece. Hiške kot iz miniaturne makete nekega mesta, lutke božičkov, ki plezajo skozi okna in v dimnike, utripajoče lučke … in vroče poletno sonce.
Zgodovina izdelovanja igrač na tako imenovani Spielzeugstrasse je vtrta v življenja slehernega posameznika. Vsak je bil nekoč ali pa je še vedno povezan z njimi. In s tem ne mislim na igrače kot so lego, barbie in PS3. To so tiste igrače, pri katerih so že premikajoče roke in noge predstavljale pravo malo revolucijo. In če je dojenček medtem, ko si ga umival, še zajokal, je bilo to že skoraj izvenzemeljsko.
Ko brskam po spominu, se spomnim polic svoje babice. In takšnih igrač. In mojega nerazumevanja, zakaj hudiča se bi kdo hotel igrati s tem, če pa v sosednji trafiki prodajajo avto na dajinsko?!
Zdi se mi, da danes na to gledamo malce drugače. Cenimo tisto, kar je izdelano ročno, cenimo trud, cenimo tradicijo. Če le zmoremo, raje plačamo kakšen evro več in namesto ogromnih korporacij podpremo pot in žulje gospoda iz prašne delavnice.
In ja, božični okraski iz ene izmed butičnih prodajalen v Lauschi, čeprav malce dražji, se nasmihajo kot dobra izbira za letošnje praznike. Ampak počasi. Zdaj smo šele avgusta.
Preberi še ostale dele potopisa:
#1 Cesta igrač / #2 Cesta igrač / #3 Cesta igrač / #4 Cesta igrač
