September je. Čas novih začetkov. Zame osebno še prej kot kakšen januar. Zakaj? Poletja je namreč konec (no, morda temperature v času nastajanja uvodnika res še vedno vztrajajo pri sladki tridesetici). In ko je poletja konec, ko zbledi rjavi ten, pridobljen na plažah sveta, takrat vem, da gre zares. Da ni več kar tako malo podaljšanih vikendov, da ni kolektivnih dopustov, da ni več »jaz bi pa danes delala od doma«, da ni več dopusta od tiskane izdaje našega medija, da je treba razmišljati sveže in zamisli tudi uresničevati, ne pa jih samo nalagati nekje tam zadaj v glavi (ali kjerkoli se pač že to v resnici shranjuje).
