Bodimo politično nekorektni, a brutalno iskreni, ker za sprenevedanje nimamo več časa. Vsi tisti, ki še vedno verjamete, da bomo prihodnost reševali s krožki, kjer vsi sedimo v krogu in si podajamo "paličico govora", imam za vas slabo novico. V svetu umetne inteligence (AI) je demokracija, kot jo poznamo v stari, utrujeni Evropi, mrtva. Samo še povedali ji niso. Diktatura je nova črna... Dovolite da razložim!
Diktatura – oziroma, če sem bolj nežen, “hierarhični menedžment” – je edina oblika, ki bo uspešno preživela prihodnjih deset let AI revolucije.
Zakaj? Ker je matematika preprosta in neizprosna. 1+1 je še vedno 2, pa če si Golob ali Musk. V dobi AI hitrost ni več konkurenčna prednost. Hitrost je higienski minimum. Je pogoj za obstoj.
Poglejte Združene arabske emirate. Poglejte Kitajsko. In roko na srce, poglejte trenutno korporativno Ameriko, ki jo vodijo tehnološki mogotci. To so sistemi, ki se obračajo hitreje kot morski pes, ko zavoha kapljo krvi v bazenu. Zakaj? Ker je center odločanja jasen, hierarhičen in brutalen. Nekdo na vrhu – naj bo to šejk, partijski sekretar ali Elon Musk – oziroma Trump – reče: “Gremo desno.” In celoten sistem, milijoni ljudi in milijarde kapitala, v tistem trenutku zavijejo desno. Brez javnih razprav. Brez referendumov. Brez sindikalnih protestov o pravici do “desnega zavijanja”.
Medtem pa naša ljuba, stara, romantična Evropa…
Pri nas se ob pojavu revolucionarne tehnologije zgodi naslednje: Ursula skliče sestanek. Ustanovimo medresorsko delovno skupino. Ta skupina potrebuje šest mesecev, da imenuje podskupino. Podskupina v treh letih pripravi osnutek strategije o tem, kako bi mogoče, če se vsi strinjajo in če nikogar ne užalimo, začeli razmišljati o tem, da bi morda zavili levo. Ampak previdno! In samo, če je leva smer skladna z GDPR uredbo in če smo prej izvedli študijo vpliva na parjenje hroščev v Spodnjem Dupleku.
Medtem ko mi pišemo regulacije za tehnologijo, ki je sploh še ne razumemo, so v Dubaju že zgradili infrastrukturo, na Kitajskem implementirali sistem, v Silicijevi dolini pa pobrali ves dobiček.
Te “mehke diktature” (predsedniške republike v pravem pomenu besede ali kraljevine) in hierarhični sistemi bodo zmagovalci evolucije. Odločajo se v realnem času. Svet, ki drvi proti AGI (splošni umetni inteligenci), ne dopušča čakanja. Ko se bo AI začel razvijati še bolj eksponentno – in govorimo o napredku, kjer se vsake tri mesece zgodi za deset let razvoja – bo naša demokratična procedura videti kot parna lokomotiva na dirki Formule 1
Demokracija z neskončnimi debatami in iskanjem konsenza o barvi fasade, medtem ko hiša gori, je za svet AGI prepočasna. Krizni menedžment zahteva generala, ne debatnega krožka. In prihod AI je krizno stanje. Je “vojna” za prevlado intelekta.
Kje je v tej sliki Slovenija? Država iz katere prihaja avtor tega zapisa?
Mi smo Butale na steroidih. Mi ne le, da imamo počasne procedure, mi imamo procedure, ki so same sebi namen. Imamo vlado, ki se ukvarja s časovnicami, ki ne držijo niti do tiska naslednjega časopisa. Imamo zdravstvo, ki razpada, ker nihče ne upa udariti po mizi in reči: “Dovolj je kraje, gremo v optimizacijo nabav.” Ne, mi raje ustanovimo nov svet za preučevanje čakalnih vrst, medtem ko ljudje umirajo.
Če ne bomo spremenili miselnosti in sprejeli dejstva, da so potrebni hitri, izvršni ukrepi in ljudje s hrbtenico (in ja, morda z malce manj posluha za vsako nevladno organizacijo, ki ima pet minut časa), bomo postali eksponat.
Evropa bo s svojo “demokratično” proceduro postala najbolj urejen muzej na svetu. Muzej, kjer bomo vsi enakopravno revni, kjer bomo imeli vsi pravico do mnenja, ki ga nihče ne bo upošteval, in kjer bomo stregli kavo turistom iz Azije in Bližnjega vzhoda. Ti bodo prihajali gledat, kako smo nekoč živeli “svobodno”, medtem ko bodo oni kolonizirali prihodnost in vesolje.
Resnična revolucija ne bo v tem, kaj AI zna. Revolucija bo v tem, kdo bo AI dovolil, da spremeni družbo. In stavim, da to ne bo tisti, ki mora za vsak premik miške zbrati 15 podpisov in soglasje etične komisije. Ključna beseda = diktatura.
Svet se vrti v smeri učinkovitosti. In v tej bitki demokracija, polna kompromisov in povprečja, žal nima “konjev”. Ali pa, če sem bolj natančen – nima čipov.
