Ali si kdaj čutil, kako se tvoje misli zapletajo v vrtinec čustev, a ob tebi ni nikogar, ki bi to opazil? Kot da se izgubiš v množici, kjer te ne slišijo in ne vidijo?
Osebna rast
Te včasih občutek, da nisi dovolj, preganja kot tiha senca, ki se skriva v ozadju tvojih misli? Ampak veš kaj? Tvoja vrednost ni stvar debate. Tvoj obstoj je pomemben. Morda tega še ne razumeš, a že sama tvoja prisotnost na tem svetu nosi smisel in težo, ki presega vse tvoje dvome.
Pomislimo, da smo kot drevo v nevihti? Upogibamo se, a se ne zlomimo. Življenje nas vse premetava, a nam hkrati ponuja priložnost, da se prilagodimo, da zrastemo v nekaj mogočnega. Ampak ali si res dajemo čas? Zakaj pričakujemo, da bomo po nevihti že takoj zacveteli?
Sem ženska. Biti ženska ni le vloga, temveč cela paleta čustev, občutkov in kontrastov. Je umetnost združevanja nežnosti in trdnosti, ljubezni in preudarnosti, strasti in namena. Smo mehke, a ne šibke. Močne, a ne neomajne. Ljubimo divje, a z modrostjo, ki jo prinaša življenjska izkušnja. V svetu, kjer se pričakuje, da izberemo eno ali drugo, mi dokazujemo, da lahko nosimo obe plati – mehko in močno – kot odsev resnične ženskosti.
Ste kdaj razmišljali, kako bi bilo, če bi lahko vsakokrat, ko se znajdete pred pomembno odločitvijo, natančno ocenili njen vpliv na vašo prihodnost? Kaj vam lahko prinese pravilo 10-10-10?
Ko se ugasnejo luči, ko se zaprejo vrata in glasovi okoli tebe potihnejo, ostaneš le ti. Kdo si? Ne tisti, ki ga vidijo drugi, ne tisti, ki nosi maske, ampak resnični ti. Kdo si, ko ni opazovalcev, ko ni pričakovanj, ko ni pravil?
Novo leto je priložnost. Priložnost, da pustiš za sabo tisto, kar te zadržuje, in objameš vse, kar te izpopolnjuje.
Kdaj si nazadnje začutil, da je vse v redu? Da ni treba ničesar spreminjati, ničesar dosegati, ničesar popravljati?
Kako sprejmeš trenutek, ko nekdo, ki ti je bil blizu, preprosto odide? Ko zapre vrata in za sabo pusti praznino, tišino? Morda ni smiselno iskati odgovorov takoj. Morda je odhod, ki se zdi kot konec, pravzaprav začetek, ki ga še ne razumeš. Včasih nas ravno izgube usmerijo tja, kamor bi morali iti.
Se sprašujete, zakaj se včasih vse podre, čeprav smo dali vse od sebe? Zakaj življenje preseneti, ko najmanj pričakujemo?
Kaj je bolj boleče – resnica, ki zbode v srce, ali laži, ki tiho razjedajo zaupanje? Lahko odnos preživi, če je vse, kar si želiš, resnica, a dobiš le izgovore in prazne besede?
Morda si leta preživel prepričan, da tvoj trud ni dovolj, da so tvoje sanje prevelike in tvoje rane pregloboke. Toda kaj, če se motiš?